pripovedi je bil seveda povzet iz poslednje svetopisemske knjige, Janezove Apokalipse (po Trubarjevem besedilu), ki pripoveduje o jagnjetu in nevesti, končuje pa se z besedami: “Pridi, Gospod Jezus, Marana-tha”! Recitator jih je izrekel z močnim glasom v drži molilca, nato pa sklonil glavo, si nadel pokrivalo, zaprl knjigo in v temi odšel. G. Krištof nam je povedal, da je to bila 25., zadnja izvedba svetopisemskega večera. Prva je bila med jokom najmlajših in nestrpnim pričakovanjem komaj krotili svojo živahnost. Da, očetov Miklavž je bil po vseh paragrafih. Otroci so prihajali na oder, eni plaho in v strahu, drugi, večji, ki so vedeli za Miklavževo skrivnost, pa bolj samozavestno – a vsak si je moral zaslužiti svoje darilo. Eden tako, da je zapel, drugi je deklamiral, tretji je moral povedati kako molitev in tako se je odvrtel Miklavžev večer. Obdarovanje se je večkrat zavleklo predvsem zaradi Miklavževe radovednosti, kdo je bil priden, kdo pomaga mamici in očku, ali pa zaradi drugih vprašanj. Nekega leta je moja hčerka Alja v Miklavževih čevljih prepoznala dedkove in si tega skoraj ni upala povedati kasneje, ko smo si po miklavževanju izmenjevali vtise in darila pri babici in dedku, ki sta stanovala streljaj od Finžgarjevega doma. A naslednjega leta je moja deklica raje ostala pri babici in se sploh ni udeležila obdarovanja. Nekaj jo je vidno težilo vse dotlej, ko si ni razčistila pojmov glede istovetnosti dobrega svetnika. No, dobrota obeh – dedka in svetega Miklavža je bila nesporna in to je bilo najvažnejše. Moj oče Ivan si je na osnovi tega doživljaja zamislil črtico z naslovom Dedek Boštjan. V njej je de-