V letošnjem šolskem letu je na Osnovni šoli Črni Vrh prvič zaživel krožek Mladi gasilec. Kar nekaj učencev je že prej sodelovalo na tekmovanjih in pri drugih aktivnostih, ki jih je organiziralo Prostovoljno gasilsko društvo Črni Vrh, njim pa se je pridružilo še nekaj novih. Pri urah, ko se družimo, spoznavamo delo gasilcev in drugih reševalcev, predvsem pa se pogovarjamo in ugotavljamo, kaj in kako bi mi naredili, če bi se zgodila nesreča oziroma, na kaj bi morali bolj paziti, da se sploh ne bi zgodila. Včasih naše delo preselimo kar v črnovrški gasilski dom. Tam smo že spoznali orodje in opremo, poskusili pa smo tudi gasiti. Na žalost nam prehud veter ni dopuščal, da bi gasili pravi ogenj, smo pa prav vsi preizkusili, kako se gasi z gasilnim aparatom na prah in kako se gasi z vodo, ki je pod tlakom. Pri tem nam je sicer še nekoliko pomagal gasilec, vendar smo kljub temu začutili, da moraš biti kar močan, pa tudi dobro poučen, saj je ‘’treba misliti na en kup stvari’’! Aprila so nas prijazno sprejeli na Republiškem centru za zaščito in reševanje na Igu, kjer se učijo in urijo gasilci, pa tudi gorski reševalci, potapljači, vodniki psov in drugi, ki pomagajo ljudem v nesrečah. Center je zelo velik in razgiban. Najprej smo si ga ogledali na predstavitvenem videoposnetku, potem pa smo šli še na ogled v ‘’živo’’. Na žalost naša radovednost ni bila popolnoma potešena, saj nas je ob vseh ‘’ponujenih izzivih’’ kar vleklo, da bi se česa dotaknili, kam splezali ali kaj preizkusili, vendar zaradi varnosti na žalost to ni bilo mogoče. V prihodnjih nekaj srečanjih, ki so nam do konca šolskega leta še ostala, bomo spoznali še nekatere vrline, ki jih morajo gasilci prav tako dobro poznati. Precej pa je še stvari, ki bodo ostale, morda za prihodnje leto ali pa za kakšno drugo priložnost. Kot pobudnica in mentorica tega krožka sem zelo vesela, da otroci kažejo veselje, da jih stvari zanimajo in pritegnejo. Na tak način jim skozi igro in prijetna doživetja poskušam približati stvari, ki jim v vsakdanjem življenju pridejo še kako prav. Prav gotovo pa s svojim pripovedovanjem in opisovanjem dogodkov, doživetij in izkušenj svoje znanje prenašajo tudi na druge družinske člane. Vedno in povsod je bolje preprečevati kot zdraviti in v največje veselje mi je, ko otroci pridejo do mene in povedo, kako so sami ali kdo drug v njihovi okolici zaradi hitrega, predvsem pa pravilnega ukrepanja preprečili nesrečo. To nam vsem skupaj daje potrdilo, da se je vredno truditi in da smo na pravi poti. Viktorija Bizjan