V začetku so bili kirurgi pod hudim stresom, ker so morali operirati na hitro, v omejenem času, kolikor ga je omogočala tedaj veljavna kardioplegija, se pravi ustavitve srca in vzdrževanje takega stanja uro, uro in pol do dve. Z razvojem in uveljavljanjem novosti tudi na tem področju se je postopoma ta čas daljšal in omogočal daljše posege na mirujočem srcu. Tudi danes se večina operacij še vedno opravi na mirujočem srcu, manjša skupina kirurgov pa lahko izvede določene operacije na delujočem srcu, bodisi z uporabo opreme za zunajtelesni krvni obtok bodisi brez nje. Najpogosteje gre za premostitvene operacije brez uporabe zunajtelesnega krvnega obtoka. V stroki se danes ocenjuje, da sta obe tehniki enakovredni. Za katero se kje odločijo, je najpogosteje odvisno od osebne nagnjenosti oziroma naklonjenosti posameznega kirurga tej ali oni metodi. Razvoj na tem področju pa je seveda pospešila moderna tehnologija, s čimer ne mislim samo na podporni sistem za levi prekat, torej črpalke in sama umetna srca, temveč so to denimo srčni spodbujevalniki, ki so iz dneva v dan manjši in bolj »napredni«; z zmogljivim in zanesljivim računalniškim softverom samodejno zaznavajo in uravnavajo motnje srčnega ritma in po potrebi tudi defibrilirajo srce. Poleg tega so danes na voljo tudi druge sodobne naprave za na primer resinhronizacijsko zdravljenje, kjer se na tri predele srca vstavijo elektrode, ki pomagajo atrijem in obema ventrikloma, da se bolj sinhrono krčijo ter na ta način pomagajo bolniku. Ne nazadnje naj omenim še pomemben napredek pri zdravljenju prirojenih srčnih napak pri otrocih. Danes je mogoče opravljati posege, kakršnih si še pred denimo dvajsetimi leti ni bilo mogoče niti zamisliti.