Spoznanje, da je čebelarstvo na Štajerskem na tleh in da mu je treba pomagati v razvoju, mu je dalo moč, da je začel orati ledino na področju naprednega čebelarstva. Med prvimi je ugotovil, da je razvoj možen le z neposrednim poučevanjem čebelarjev. S povečevanjem teorije in prakse, z veliko ljubeznijo do čebel in z močno voljo, pomagati čebelarjem iz dotedanje zaostalosti, je dosegel velike uspehe. Tudi panji s premičnim satjem so prodrli na Štajersko in deloma tudi v Prekmurje. Prirejal je shode, predavanja in tečaje. Največ tečajev je organiziral na domu. Ti so bili dvo-, tri- ali celo petdnevni, vsi pa so bili brezplačni. Tečaje je obiskovalo tudi do 60 čebelarjev. Ločeno je organiziral začetne in nadaljevalne tečaje, na predavanjih pa je snov vedno prilagodil tako, da je bilo nekaj za začetnike, nekaj pa za izkušene čebelarje. Bil je izvrsten govornik in je znal pritegniti poslušalce. Njegova predavanja so bila vedno zanimiva. Kadar pa beseda ni zalegla, je posegel po nazornem pouku v svojem ali tujem čebelnjaku. Jurančič je bil velik mojster v praksi. Njegov ugled in strokovnost sta začela preraščati štajerske meje in postopno si je pridobil spoštovanje vseh avtrijskih čebelarjev.