Večina delavcev v zdravilišču Šmarješke Toplice je tako rekoč domačinov, ljudi, ki so s hotelom in z bazeni rastli vse življenje. Jože, rojen Topličan, kot večina mladih s šmarješkega konca je tudi poletne dele svoje mladosti preživel na bazenu, ki ga je vzljubil, čeprav takrat ni vedel, da mu bodo nekoč dajali kruh. Skupaj s sestro je odraščal v polproletarski družini. Ko je bilo Jožetu štiri leta, je njegov oče s trebuhom za kruhom odšel v Nemčijo, sprva le začasno, kasneje pa za vedno, in otroka (Jože ima še sestro), pustil materi. Po osnovni šoli v Šmarjeti se je Jože v Novem mestu izučil za avtomehanika, vendar razen med obvezno prakso svojega poklica ni opravljal. Že v srednješolskih letih je pogosto pomagal čebelarju Lojzu Gorencu, po končani avtomehanični šoli pa je pri njem oziroma pri ljubljanskem Medexu dobil prvo zaposlitev, po štirih letih čebelarjenja je dve leti ostal doma, potem pa je zaprosil za službo v zdravilšču, ki je takrat že spadalo pod Krko. Najprej so mu sicer ponudili delo v tovarni, vendar si je želel delati v šmarješkem zdravilišču. Začel je kot kopališki strežnik, kmalu pa je postal vodja kopališča. "Bademajster", kot ponavadi pravijo človeku, ki skrbi za bazene, mora biti duša kopališča. Skrb, da je voda v bazenu vedno dovolj čista in bistra, topla ter primerno klorirana, da ne bi prišlo do okužb in da so zadovoljni tudi inšpektorji, je pomebno delo, nič manj pa ni pomembno, da gostje dobijo svoj stol ali ležalnik, da razposajena mladina iz bazena ne prepodi starejših in miru željnih kopalcev. Živa priča, da Jože vse to opravi, kot je treba, je bila že nekoliko priletna gostja zdravilišča, ki je med mojim pogovorom z Jožetom pristopila k najini mizi, rekoč: "Vidim, da ste novinar. Veste on je najboljši bademajster, kar jih poznam. Ima tak lep red na bazenu, kar v cajtenge ga dajte," on pa se je le nasmehnil.