Naj bo še tako modno govoriti o krizi politike, gre za bolezen, ki se ponavlja in izbruhne vsakokrat, ko politiki razen svoje želje po oblasti in visokih dohodkih ne najdejo nobenega drugega pametnega motiva in ideje, ki bi jo lahkovernemu ljudstvu prodajali kot odrešilno in zveličavno. Dogajalo se je v demokrščanskih časih, ko so vlade marsikdaj menjali hitreje kot letne čase, dogajalo se je po vsaki gromovniški obljubi, da prihajajo na vrsto reforme, zgodilo se je, ko so v času Tangentopolija razkrili polstoletno tradicijo kraj in podkupovanja. Vendar so bili takrat ljudje vsaj jezni, gnev je bil splošen, zamere politikom tudi. Zdaj pa sociologi, ki analizirajo raziskave javnega mnenja, ugotavljajo, da je jezo in upor zamenjala apatija. Ljudem vse postaja vseeno, saj se tudi ob njihovi jezi nič ne spremeni.