Lahko da se Janez Janša znova sooča s fenomenom, ki ga je presenetil že na volitvah pred petnajstimi leti, ko mu javnost na volitvah ni v zadostni meri (ali sploh zelo malo) »priznala« prispevka k osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije; zakaj se mu to ponavlja danes, je vprašanje, ki presega okvire tega prispevka. V Janševih krogih sicer še ne delujejo panično, prej narobe, čeprav je javni vtis morda drugačen (recimo živčna polemika premiera z obema predsednikoma, bivšim in aktualnim, ki je Janši znižala rejting, ali pa nenadno aktiviranje dobri dve leti spečega Zbora za republiko); stranka SDS sama namreč ne izgublja pozicij, je na relativno stabilni ravni, in vse, kar si svetujejo v vladnih krogih ta hip, je, da je treba modro, pametno in mirno dokončati mandat, s predsedovanjem Evropski uniji vred (slednje vladi sicer ne bo utrdilo rejtinga, izkušnje iz primerljivih držav kažejo prej nasprotno), in uspeh ne bo manjkal. Res pa je, da so že ocenili, morda sploh prvič, da bi deloma stabilizirana oziroma prenovljena levica (samozavestna Pahorjeva SD, prebujajoča se LDS pod ženskim vodstvom, zmerni in vmesni Zares, morda še s pomočjo DeSUS) na parlamentarnih volitvah utegnila seči čez polovico glasov in desnico spraviti ob oblast.