Najprej poizkusite pozabiti vse, kar ste do zdaj prebrali slabega o državi Kolumbiji. Odmislite vse nevarnosti te države, o katerih so vam kdaj govorili. Kolumbija je danes ena izmed top destinacij za »backpackarje«. Kolumbija je država, ki je bila na mojem spisku želja že dalj časa. Vendar se s sopotniki nismo uspeli dogovoriti, kdaj bi odšli. In končno je napočil tudi ta čas. Pristali smo v Bogoti, glavnem mestu Kolumbije. Mesto leži na 2600 metrih nadmorske višine, kar se najbolj čuti v večernem hladu. Nastanili smo se v hotelu Platypus v starem mestnem jedru Candelaria. Še isti dan smo zvečer sedli na avtobus ter se namenili do Villa de Leyve. Kraj, za katerega pravijo, da je srce Kolumbije. Je kraj, kjer čas stoji na mestu. Naslednje obiskano mesto je bil Manizales, ki spada pod »Zono Cafeterijo«. Glavni razlog za obisk tega kraja sta bila dva izleta. Najprej smo obiskali vulkan Nevada del Ruiz na 5125 metrih, nato smo šli na ogled kavnih plantaž, kjer smo si ogledali tudi celotno proizvodnjo kave. Na žalost v Kolumbiji težko spijemo dobro kavo, saj kavo najboljše kvalitete izvozijo, doma pa ostane samo slaba. Po dveh dneh smo nadaljevali pod v Medellin. V to veliko mesto smo z avtobusom prispeli v neverjetno gost promet. Med vožnjo s taksijem do hostla po imenu Three Palm smo izvedeli, da je v mestu že dolgo pričakovani koncert – Juanesa. Za tiste, ki ga ne poznate, boste zagotovo vedeli, za koga gre, ko boste prebrali, da je to izvajalec pesmi Camisa negra. »Uf, to pa ni za zamuditi«, smo si rekli in se v trenutku odločili, da gremo na koncert. Taksist nas je kar počakal, da smo dali svoje stvari v sobe, po poti smo kupili rum in kokakolo in že smo bili pred glavnim vhodom. Tam smo kupili karte, vendar pri ograji ugotovimo, da zaradi prevelikega števila ljudi na koncert ne spuščajo več. Po približno desetminutnem pregovarjanju v polomljeni španščini smo poizkusili pri drugem vhodu … in pozneje še pri tretjem. Vztrajnost se je izplačala, saj smo samo z uro zamude že bili na koncertu, kjer je bilo neverjetno vzdušje; med več kot sto tisočglavo množico, ki je porabljala svojo energijo za ples ... Naslednja dva dni smo raziskovali mesto in spoznali veliko prijaznih ljudi. Utrujeni smo nadaljevali pot v Tagango. Ribiška vasica, ki se vedno bolj spreminja v »backpackerski« paradiž. Zaradi pomanjkanja žura v Tagangi smo vsak večer zahajali v sosednji mesteci Santa Marto in Rodadero, kjer se nahajajo številni hoteli, bari, lokali ... Tam domačini posedajo po plažah ob zvokih cumbije, v lokalih domačini vedno dobre volje plešejo salso, merenge, regeton .... Rajanje se je vedno zavleklo pozno v noč in mi pa tudi ne bi bili mi, če bi nam uspelo kakšen žur izpustiti, in tako smo z veseljem vedno rajali do poznih jutranjih ur. Tako smo prežurali moj rojstni dan, božič … Taganga je tudi odskočna deska za treking »Ciudad Perdida« – Izgubljeno mesto. To območje je pred leti kontrolirala gverila, ki je na veliko pridelovala kokain. Zato so se prve