Maradona bo torej čez leto dni spet na Hrvaškem, samo dobri dve uri vožnje od slovenske prestolnice. Toda verjetno za tiste, ki imajo v rokah škarje in platno slovenskega športa, predaleč, da bi ga povabili še na sončno stran Alp. Ker sem bolj ali manj prepričan, da ga k nam ne bo ne prihodnje leto ne kdaj v doglednem času, sem se odločil Maradono prositi za fotografijo za zasebni arhiv. Da mi bodo vnuki verjeli, da sem enega najboljših videl povsem od blizu. Po spletu okoliščin sem se znašel ob njem, ko je zapuščal hotel v dresu hrvaškega prvoligaša Rijeke. Kot Ljubljančan bi mu z veseljem dal Olimpijinega, vendar naj bi mu rekel, da mu dajem dres kluba, ki sploh ne obstaja? Ne, raje sem ga skušal vprašati kaj v zvezi z zlato generacijo slovenskega nogometa, ki se bo poslovila za Bežigradom. V angleščini ni šlo, pa tudi v polomljeni španščini ne, saj ni bilo videti, da ve, o čem govorim. Pa tudi zbranost mu je po napornem dnevu že precej popustila.