Lani sva se preselila. Arinka nama je pred hišo zasadila romantičen vrt. Vsak dan vzcvetijo nove in nove rože, da vedno znova veselo vzklikava, ko jih odkrivava. In izkopala ribniček. In ga zasadila z ločjem in lokvanji. Bruno je skoval čipkasta vrtna vrata, Lado pa položil v travo stare tlakovce, na katere nama je Goran razmestil tikovo mizico in stolčke. Ob sobotah me, zaspanca, moja Urška komaj zvleče k zajtrku. Na mizo mi razmesti sveže žemljice, Marinkin med, Tinkine, Boštjanove in Slavičine marmelade, Minkina divja jabolka, dišečo kavo pa nalije v ljubke skodelice. Petit fleur. Ki sva jih nalašč v ta namen skupaj s srebrnimi žličkami nabavila pri Valterju. Zraven skodelice mi položi hrano za ribice. V glasbeni stroj mi podtakne glasbo iz Il postina, kar ni fer. Točno ve, da se ob tej glasbi čisto raznežim. In ko potolčem po vodi in začneta Marija in Lojze, najini zlati ribici, moleti široka usta iz ribnička, čakajoč, da jima natresem hrane, in mi Gala lenobno zleknjena mahlja z osivelim repom in mi jutranji sonček ogreva pleško, se mi zdi, da je kar malo greh, če ti je v življenju vsaj za trenutek tako lepo. Saj bi izbral tako fotko za tu, pa ne vem, ali bi vas ravno navdušila moja razmršena podoba v šlafroku.