Kot običajno je *m'bali kidogo* pomenilo kar lepo razdaljo, tokrat kaki dve milji. Ob dolgi hoji sem postal že nestrpen in sem Masaju zavpil vprašanje - kje so vendar ti levi. Vendar pa mi ni naklonil odgovora in je vztrajno nadaljeval pohod, previdno pogledujoč naprej. Čez čas sem ponovno vprašal: "Kje so levi?" Tokrat je z zelo dramatično kretnjo izprožil kopje, pokazal proti skupini dreves pred nami in izjavil: "Poglej, gospod, tamle so levi." Pogledal sem in takoj zagledal levinjo, ki je tekala za grmovjem. Ob vznožju velikega drevesa sem videl tudi nekaj sumljivega, vendar sem sklenil, da je to samo kako goščavje ob deblu. Kmalu pa se je pokazalo, da ni tako, kajti ko sem stekel proti drevju, da bi bežeči levinji presekal pot proti goščavju, kamor je bila namenjena, sem zaslišal nizko in zlovešče rjovenje. Natančneje sem pogledal proti sumljivemu grmovju in v presenečenem veselju videl, da izza debla gleda glava velikanskega leva s črno grivo. Ustavil sem se in se zastrmel vanj. Četudi ni bil niti sedemdeset jardov proč, ga je bilo zaradi dobrega kritja le težko opaziti, še posebej zato, ker je imel glavo pri miru in me je opazoval povsem nepremično. Šele potem, ko je razklenil velikanski gobec in besno zarjovel, sem videl, kaj je v resnici pred menoj. Nekaj trenutkov sva tako stala in se gledala, nato pa je ponovno zarenčal in se odpravil za levinjo. Z mesta, kjer sem stal, je bil zanesljiv strel nemogoč, zato sem na vso moč stekel proti mestu, od koder bi ga, ko bi šel mimo, lahko zanesljivo položil v travo.