Njenemu Francu pa ni bilo do pitja, kot mesečnik je taval naokoli, z očmi je iskal sosedovo Metko in upal, da jo bo naposled zagledal. Samo to mu je šlo po glavi, kako bi jo še ta hip položil v travo in jo strastno naskočil. Ni se zmenil za hrano, na Polono in prijatelje še pomislil ni, mrzlično je iskal ljubljeni obrazek, tisto oblo ritko ter poskočno oprsje. Ko se je zmračilo in so zagoreli prvi kresovi, je bil že kar malo obupan. Končno jo je zagledal. Sedela je na hlodu in ga gledala vroče izzivalno, bila je kot kakšen angelček, tako da je kar poletel k njej. Dal ji je rdeč nagelj, ji prinesel pijačo in se je malo dotikal. Upal je, da bo okajena hitreje za seks, ampak lisička se ni dala tako zlahka. Ko se je podkrepljen še z dodatno pijačo vrnil k lesu, je ni bilo več tam. Spet je blodil naokoli in jo iskal, skoraj bi že obupal, ko je po naključju v gostem grmovju zaslišal rahlo šuštenje in znan glas: »Joj, kako je lep. Hrrr. In kako trd. O, ti poredni tiček!« Franc se je vkopal od hudega, nekdo ga je prehitel. Vražja Metka se je hrupno dajala dol, stokala je in prosila: »Ah, joh, uf... Janez, daj ga noter. Tak napiči me, tako ja, do konca, ah, uh, kako dobro dene.« Franca je ponovno zagrabilo, vzel ga je v roke, saj ga je moral umiriti in vsaj malo potešiti. Zaslišal je Vanča, čisto za hrbet mu je prišel in se mu satansko režal. Najraje bi ga po zobeh.