Doktor je bil eden redkih, ki so ga na verandi sprejeli. Veranda je bila senčna v sončnih dnevih in suha ob deževjih. Tja so sprejeli in vabili gospoda Saşo, fotografa, ki je dromedarja privezal za ograjo stopnic, pa Titua Maeriua, odposlanca bivših političnih zapornikov pri izkopu okostij neznancev, nekaj časnikarjev, ki so se nagibali k varianti republikanskega masakra in so razumeli, da vodja policije cilja samo k višjemu činu, vnukinjo gospe Embury z njeno svežino, pa biologa iz mesta z bradico nizozemskega pomorščaka in z neustavljivo naravnanostjo proti majorju, potem ko je izgubil na lokalnih volitvah. Če se vrnemo k izvedencu sodne medicine, pa ne nujno k njegovi bež obleki, je mogoče reči, da se mu je včasih posvetilo in ni nikomur ugovarjal. Ponavadi je bila za dobro razpoloženje kriva noč, ki jo je v hotelu preživel z novinarko, ljubiteljico rdečih vin in počasnega božanja njegove riti, ki je bila širša od ramen in na kateri je glasno spal. V enem od takšnih sproščenih dnevnih trenutkov, ki so sledili kabernetu in tipalnim podžiganjem, mu je na misel prišla ogromna sestavljanka iz tisoč ali deset tisoč koščkov, s katero so se vztrajno ukvarjali vojaški tožilci. »Kako to mislite?« je nekdo vprašal, ne da bi slutil, da bo sledil podroben in zapleten opis, v katerem si je zdravnik zamišljal, da je skupno grobišče izpraznjeno do konca, da so tožilci vse človeške ostanke položili v travo, kjer ležijo razmetani vse naokrog in tako polnijo notranjost kastruma, in kako se polkovnik Spiru sprehaja med njimi z rokami na hrbtu, le redko vzame v roke katero od kosti in išče okostje, ki mu pripada, a se večkrat zmoti, zato se razburja in uboge žandarje kaznuje z vstani-lezi ali s številnimi sklecami in hodi dalje kot po labirintu, vse hitreje in vse bolj divje, nikakor se noče vdati, sanja o koncu, ko bodo znova sestavljene kosti postavljene v vrsto, na desetine, morda na stotine, ko bodo popolnoma sestavljene, niti en element ne bo manjkal, v nobenem primeru se ne bo zgodilo, da bi kakšna nadlahtnica ali pa dlančnica ne bila na svojem mestu. Kot repliko je neki glas z verande predlagal partijo bakarata ali pokra. Med njimi so bili tudi amaterji, denimo lastnik dromedarja, ki si niso mogli zamišljati, da bi Spiru sam kradel členke mezincev in jih skrival pod kup belih srajc, saj bi ga to - zaradi manjkajočih kosov - oviralo, da bi sestavljanko sestavil do konca.