Waterloo nas je pričakal natančno 18. junija, na dan, ko se je pred stopetinosemdesetimi leti začela bitka za Waterloo. V zraku je dišalo po sveže pokošeni travi, ki je napol budne vojake spominjala na njihove domove in dekleta, ki so jih pustili tam. Od šotorov se je od časa do časa zaslišalo hrzanje konj, ki so se nemirno prestopali. Na poljano so se počasi razvrstili vojaki, oblečeni v uniforme držav, ki so jim pripadali. Nekateri med njimi so si še tik pred začetkom dobro zavezali čevlje in si za dokolenke namestili ščitnike. V ravni vrsti sta si nasproti stala mogočna nasprotnika. Praporščaka sta vsak na svoji polovici razprostrla veliki zastavi in ju položila na travo. Od nekje se je zaslišala pesem, ki so ji iz vsega grla najprej pritegnili eni in potem še drugi. Za bitko je bilo vse pripravljeno, zapihal je veter in dvignil šope sena. General, oblečen v paradno uniformo, je dal znak za napad. Začelo se je točno ob enajsti uri in trideset minut, končalo pa dve uri kasneje, ko je na bojišču obležalo skoraj petdeset tisoč pokošenih. Veliko je bilo ujetih in zaprtih. Po poljani je veter skozi usta vojakov šepetal izrečena imena Zahovič, Pavlin, Katanec, Šiljak in njihovih predhodnikov Popivoda, Oblak, Verdenik, če spet parafraziram dobrodošlico, ki so jo izrekli gostitelji prvenstva.