Leta 1983 se Ivan vrne domov, v svoji hiši ob Negovskem jezeru, polni starin, kuje podobo »dobrega človeka iz Negove«. Leta 1984 se prvič pojavi z opico, labodom in bugattijem, ki ga je izdelal iz vodovodnih cevi, starih pip in podobnih reči ter iz volkswagnovega motorja, in to v Ljubljani pri Tromostovju. 7. decembra 1984 v Klubu delagatov dobi državno odlikovanje red zaslug za narod s srebrno zvezdo. Ob tem uprizori teater s solzami in ganjenostjo. 1. maja 1985 odpre v svoji hiši gostišče. Tega zapira in odpira, se prepira z upravnimi organi Gornje Radgone, s policijo iz Murske Sobote in novinarji. Ve, da si mora izmisliti vedno kaj novega, če hoče biti v središču pozornosti. Tako v starih listinah odkrije, da je plemiškega rodu in da bi se moral imenovati von Kramberger. Nato spet, da je mariborski škof Kramberger njegov sorodnik. Konec maja 1987 je na sodišču poražen v sporu z davčno upravo Gornje Radgone zaradi klevetanja. Toda štajerski mediji so z njim v glavnem že opravili, zato se odpravi proti Ljubljani, Gorenjski in Primorski. Z vsakim novinarjem, ki pride k njemu, piše knjigo o svojem resničnem življenju. Leta 1986 Ivanova tretja žena Marjeta, ki je v zakon pripeljala dva sinova, rodi potomca Iveka. Ko je ta star dve leti, ga v domači hiši napade neznanec in zahteva 10 tisoč mark, češ da bo sicer otroka ubil. Neznanec dobi 10 tisoč mark, a Iveka ne položi na posteljo, temveč ga vrže ob steno. Med pošto, v kateri Ivana ljudje pozdravljajo in prosijo za denar, se znajdejo tudi številne grožnje. Leta 1988 ga prvič slišimo govoriti, da ga hočejo ubiti.