Brat starega K. je molčal, taka sumničenja so mu celo godila, dokler so ga sumili nečednih nočnih pohajanj, dokler je bil še dovolj možat, da bi v življenju lahko dočakal svojo izpolnitev v ženski, tako si je to razlagal in molčal; če se čez noč ni vrnil, je bil razlog le to, da se je napil in potem obsedel pri starem znancu, nikoli pa se ni izgovarjal, ni dokazoval svoje nedolžnosti, taka igra videzov mu je bila celo ljuba. Dokler se ni primerilo, da je v sedemintridesetem letu življenja brat starega K. na praznovanju rojstnega dneva pri znancu povedal vic, slišala ga je ženstvena ženska, no, mogoče na prvi pogled niti ne tako očitno ženstvena ali pa vsaj ne ravno tako enoumno idealno ženstvena, ampak slišala ga je, opazila ga je in se zasmejala, brat starega K., ki ušesom in očem ni mogel verjeti, je hotel ta trenutek zadržati kar najdlje, zato je postregel z naslednjim vicem in še naslednjim in še enim, in z vsakim je vzbujal čedalje večjo radost tiste ženstvene ženske, dokler ga po enem od vicev vsa razkrohotana, da ji je pohajala sapa, ni zgrabila za roko, kot da se hoče nanjo opreti in z njeno pomočjo obdržati ravnotežje, tedaj pa so vsi za mizo nenadoma obmolknili in z nasmeški na ustnicah opazili brata starega K. in ženstveno žensko, ki ga je držala za roko, in se je tedaj nekdo domislil, povedal na glas, drugi pa pritrdili: »Pospremi jo domov, ha, ha, najbolje bo, da jo pelješ domov,« in brat starega K. se je počutil, kot da že sedi za svatbeno mizo med gosti, ki vzklikajo: »Poljubček, poljubček!«; hip za tem je že pomagal ženstveni ženski vtakniti roke v rokave plašča, že ji je pomagal dol po stopnicah, že je pomahal taksiju. Toda v taksiju je ženska čisto po žensko zaspala, glava ji je omahnila na njegovo ramo, in ko je voznik vprašal, kam naj pelje, si brat starega K. ni upal motiti ženskega spanja in je vprašati po naslovu, zato je rekel, naj pelje v to hišo. Medtem ko je spala, jo je na rokah odnesel iz avtomobila, prinesel še zmeraj spečo v to hišo, jo položil na prag pred kletjo in odšel v svoje nadstropje. Ko je sestra videla, da se je brat sam vrnil ob uri, ki še ni bila ravno najnespodobnejša, je lahko odložila spalno haljo in se v miru prepustila večernim molitvam v svoji sobi, on pa je najprej navidezno zaprl vrata, nato pa se v samih nogavicah (da bi stopal brezšumno) spustil v klet, dvignil v svoje budno naročje ženstveno žensko, ki je bila še zmeraj nezavedna v objemu sna, in na krilih poželenja stekel z njo v naročju, preskakujoč po dve stopnici, nazaj v nadstropje, v svojo sobo, jo položil na posteljo in globoko sopeč od vznesenosti sedel zraven nje v fotelj. Obrnil je ključ v ključavnici, že ji je nameraval sezuti ženske čeveljce z ženskih stopal, ko je sestra, vznemirjena ob škrtanju ključa (ker se ni imel navade zaklepati), nehala moliti in prišla pred njegova vrata, prisluškovala, potrkala in vprašala: