Šprinter se v glavnem rodi. Potrebna je genska osnova za sestavo muskulature, struktura hitrih in počasnih mišičnih vlaken, in tu morajo prevladovati hitra vlakna. Vendar mora za dober izid veliko trenirati, in sicer šprinterski korak. Ta je nekaj posebnega in je povsem drugačen od teka na srednje in dolge proge. V sodobnem šprintu se veliko pozornosti namenja šprinterskemu koraku in delu v fazi leta, ko je športnik v zraku, da pripravi muskulaturo na dotik s tlemi v fazi prednjega dotikanja. Z muskulaturo zadnjega dela stegna potegne nogo nazaj in tu je skoraj ves odriv končan. V fazi zadnjega dotikanja, ki je pomembno za srednje in dolge proge, mora šprinter čim prej končati odriv in prenesti nogo v položaj za sprednje dotikanje. Šprinterji tečejo spredaj, z vlečenjem naprej. To je bistvo šprinterskega koraka. Pa delo rok in pravilen položaj medenice. To se morajo šprinterji naučiti, če se hočejo kosati z najboljšimi. Na počasnih televizijskih posnetkih se vidi, da vsi najboljši tečejo tako. Če ne obvladaš tehnike, si lahko po naravi še tako hiter, pa se ne moreš kosati z najboljšimi. Genska osnova v športu pomeni, in to je sreča, zgolj 20 odstotkov, 80 odstotkov so vsi drugi dejavniki. Starši, šola, učitelji, infrastruktura, dober trener, motiviranost in denar. Tisti, ki nimajo znanja in denarja, težko dosegajo kakovostne izide kljub super talentu.