Londonski Hamlet je na pol poti med akademskim pristopom in eksperimentom. Uvodna scena (istovetna z zaključno), ko igralci stojijo v vrsti, ki se pozneje razvije v krog, spominja na metodo iz gledaliških delavnic, tako kot tudi posamezne scene, ko so na odru vsi igralci, četudi trenutno niso na vrsti. Generalno pa režiser ostaja razlagalec Shakespearjevega teksta in ne odstopa veliko od dramatikove fragmentarne linije, s katero gradi zgodbo. Sledeč razlagi nekaterih teatrologov, da so bili prizori s Fortinbrasom dopisani pozneje, se preprosto odloči, da jih bo izločil, to pa pomeni izgubo Hamletove politične dimenzije in osredotočenje na družinsko in ljubezensko dramo. V londonski postavitvi Hamleta je pravo dogajanje v tej Shakespearjavi drami, prepoznano zgolj ob pazljivem branju teksta, zunaj osrednje režiserjeve pozornosti. Zanemarjen je tudi časovni aspekt predstave, na kar kaže kostumografija. Kostumi Tima Hartleyja kombinirajo različna časovna obdobja, posebno zanimiva pa so moška oblačila, mešanica duhovniških sutan in dolgih suknjičev. Najatraktivnejši prizor Mišolovke je briljanten. Gledališče v gledališču je izvedeno kot središčni prizor: gledališče na eni strani, na drugi pa, na dnu odra, kralj, kraljica, Polonij, Rozenkranc in Guildenstern. S kongenialnim postopkom je režiser Klavdija pripeljal na položaj kralja igralcev, s tem pa se je zgodila celovita zamenjava vloge preteklosti in odrske realnosti, kar je bil tudi cilj Hamletove Mišolovke - s pomočjo gledališča razkriti kralja bratomorilca.