V pogajanjih o novi vladi si je Drnovšek zase oziroma za svojo stranko seveda na račun volilnega izida uspel zagotoviti položaj absolutnega gospodarja. Kadrovska kombinacija s številom ministrskih resorjev, ki so razdeljeni med tri največje koalicijske partnerice, omogoča liberalni demokraciji in Drnovšku preglasovanje vedno, kadar med partnericami ne bo mogoče doseči kompromisne rešitve. S tem se je bodoči premier otresel odvisnosti od muhavosti, nesposobnosti, znotrajstrankarskih preračunavanj in podobnih ravnanj te ali one koalicijske partnerice, ni pa rešil vprašanja, ki v preteklih sporih med vladnimi strankami nikakor ni bilo nezanemarljivo: to pa je arogantnost, vzvišenost in neposlušanje drugih, kar je značilno zlasti za eldeesovski del vlade. S premočjo, ki jo bo imela v novi vladi LDS, je pričakovati, da se bo omenjeni sindrom največje stranke prej razširil, kot pa omejil. Drnovšek si bo namreč poslej lahko tudi brez strahu za potrebno večino v parlamentu privoščil, da (zgolj po oceni LDS) nekooperativno koalicijsko partnerico brcne iz vlade, kar napovedanemu partnerskemu sodelovanju v novi vladi ne daje veliko upanja.