Kaj je navedenim starejšim ženskam in tistim, ki smo jim podobne, skupno? Zagotovo strast. Strast do življenja najprej. Ne do kakršnega koli življenja, temveč do tistega, ki smo si ga same želele in smo za to, da ga zdaj polno uživamo, naredile marsikaj. Kar žanješ – to seješ. V naših letih smo predvsem žanjice, obiralke sadov svoje preteklosti. Ker je bila ta bogata – bogata pomeni raznovrstna, polna doživetij in silnih čustev, od najstrašnejše žalosti do vriskajočega veselja –, je zdaj bogata naša sedanjost. Zaradi strasti, ki smo jo živele in jo še kar naprej. Ta strast je gosta rdeča kri v naših žilah, ki burno utripajo. V mladosti zaradi uporništva in neustrašnosti pri podiranju ograj na poti, na lastni poti, ki smo jo občutile v sleherni celici svojega telesa. Kot je zapisal zvezdnati mladenič: zaradi poguma, premagovati prepovedi in ovire. Pozneje zaradi strasti do dela, ki smo si ga izbrale – vse po vrsti smo zadovoljne v svojih poklicih, zavedajoče se, da naše kariere niso padle z neba, temveč smo jih zidale s svojimi, pogosto krvavečimi rokami, pa z jasnimi možgani in pogledom, polnim zaupanja. Zaupanja vase in v pot, ki smo jo tlakovale z ljubeznijo, s predanostjo, z učenjem in odgovornostjo. In še eno strast velja omeniti, čeprav v članku o njej ni besed: strast do moških. Ženske, ki jih moški občudujejo tudi v poznih letih, imamo moške preprosto – rade. Zato drugače dišimo kot tiste, ki vihajo nos nad njimi, jih preklinjajo in ponavljajo, kar ne bi smela nikoli slišati nobena deklica na svetu, nikoli tega stavka: ‘’Vsi moški so prasice.’’