Evropska zgodovina prehranjevanja je potemtakem v prvi vrsti predvsem dramatična zgodovina polnjenja želodcev. Šele nato je tudi kulturna zgodovina, ki pripoveduje o iznajdljivosti ljudi, prilagodljivosti potreb in nezmernosti želja in fantazij v zvezi s prehrano, pa tudi zgodovina osupljive trdovratnosti prehranjevalnih navad, statusnega žretja in asketskega bogaboječega odrekanja. Bolj velikopotezno je to zgodovino mogoče brati kot tisočletni boj med vegetarijanskimi poljedelci in karnivornimi živinorejci, boj, ki sta ga v mitologiji začela že tekmovalna prabrata Kajn in Abel, pozneje pa povzel mediteranski katolicizem, ki je bíl sveto vojno proti kontinentalnim barbarom in protestantom. V zmedeni postmoderni so se vnovič razvneli ideološki boji med zagovorniki zdrave »naravne« prehrane in producenti naravi »odtujene« in rizične »industrijske« hrane. Zgodovina prehrane je nedvomno tudi zgodovina »velikih odkritij«, ki je na evropske mize postavila ameriške koruzo, krompir, paradižnik itn., bolje, to je zgodovina protoglobalizacije, ki se je začela s svetovno trgovino z začimbami in drugimi »rajskimi« živili.