Kulinarično izročilo najstarejšega, sedaj uspešno institucionaliziranega slovenskega skvota sega v same začetke, tja v čas po zasedbi, ko je v podporo nesojenemu kulturnemu centru vstala slovenska demokratična javnost in so na njej taborniki delili zastonjske obroke. Kulinarične delavnice in občasne poljske kuhinje pa si najdejo dom dosti kasneje, pred prostori Gromki teatra, na prostornem, z marmorjem kritem, z mozaiki olepšanem in z odprtim ognjiščem opremljenem šanku, eni uspelejših metelkovskih novogradenj, ki ga pred padavinami ščiti improvizirana streha. Na tamkajšnjem žaru in v bakrenem kotličku se potem peče, kuha in cmari marsikaj, vse od pankovskih malic, na žaru popečenih klobas in zarebrnic, do s škampi polnjene morske žabe. Za kuhalnico se izmenjujejo kiparji iz bližnjih ateljejev, artisti Teatra Gromki, pankrokerji in intelektualci Anarhistične kuhinje, v kateri združujejo znanje metelkovski aktivisti, ki včasih - letos ob Natovem bombardiranju Srbije - pripravijo tudi konceptualni jedilnik, z aleksinovačo (žganico) in metelčico (vstekleničeno vodo iz dolgo časa suhih metelkovskih pip) vred. Največkrat pa je na Metelkovi stregel čelnik ljudske kuhinje Arcimboldo, ki je letos kuhal tudi na otvoritvi slovenskega paviljona na Beneškem bienalu in na zaključnem večeru kulinarične delavnice Gianfranca Vissanija na Bienalu mladih Sredozemlja v Rimu. Arcimboldo goji posebno ljubezen do rib, postrvi je tako pripravljal v foliji, losose gačil s kajmakom in lisičkami, kuhal škampe in pedoče, pekel sardele, trilje in ušate, ki jih je nadeval z žajbljom, in se v letih na Metelkovi skušal s kuhanjem na pari, peko na gradeli in na marmornati plošči, kjer se je včasih znašlo tudi karamelizirano in potem flambirano sadje. Ker se kuha v milo rečeno skromnih pogojih, včasih tudi z deficitom in nikoli za nevemkakšen zaslužek, se minimalni cilji nanašajo na polnjenje želodcev gostov tamkajšnjih prireditev, maksimalni pa na oblizovanje v hrani izvedenejših sladokuscev. V soglasju s cilji priložnostnih oštirjev, ki jim gre dostikrat za osebni prestiž in ponos, se gibljejo tudi opisi doživetij, ki nihajo od sitosti po pikniški ponudbi do vzhičenja, ki je gospoda Ilovarja obšlo ob hudo slastnem bograču, ki so ga lani predložili prekmurski gostje. Vsekakor bo držalo, da se na Metelkovi, za razliko od čevapčičarjev in pleskavičarjev, ki so davno okupirali množične prireditve po domovini, dostikrat najde kak krožnik čorbe, tudi bosenskega lonca, ki sta ga na letošnjem Gromki festivalu scoprala avtohtona Bosanca Tomo in Jovo, le redkokdaj pa prehrambeni cikel mine brez presenečenj, kamor je všteti v teh krajih redko pito zeljanico, izjemno žito z orehi in vloženim sadjem ter preprosti, a specifični koh (primerjaj s tulumbami). Ognjišče na Metelkovi je vezni člen med domačo kuhinjo in umetnijami »profesionalcev«, ki zmore presenetiti tudi s čim, kar težko najdeš v kranjskih oštarijah, seveda s pridržkom, ki se tiče plastičnega posodja in kozarcev ter kroničnega pomanjkanja primernega vina, kar je največja nadlega sicer prisrčnega prehrambenega obrata.