Pred nama sta se znašla po papuansko prenapolnjena krožnika prav okusne hrane. A takrat nisva vedeli, da si bova s tem polnili želodce prav vsak dan; še tako slastnih dobrot pa se človek preobje. Riba, pečena na kar v hiši postavljenem ognjišču, je posebno okusna zavita v bananin list ali dimljena. V kokosovem mleku skuhajo kaukau (sladek krompir) ali druge gomolje od okusnega tara do žilavega jama. Iz sredice palme, imenovane sagovec, spečejo palačinke, a palačinkasta je le oblika, medtem ko se po okusu z nam znanimi palačinkami ne morejo kosati. Kokoš je na mizi (pravzaprav na tleh) le ob posebnih priložnostih, prašič še redkeje; v tednu najinega obiska so pristale na krožniku le ribe. Prava popestritev so bile bučke in listi tulip imenovane rastline. Pogosto skuhajo banane (teh poznajo ogromno vrst različnih barv, oblik in velikosti), papajo, ananas in drugo nam slastno tropsko sadje pa uživajo le redko. Tudi tega tako kot zelenjave v vasi skorajda ni videti. V deževni dobi namreč reka naraste, polja bi poplavilo in odneslo ves pridelek. Še kokoši in prašiče morajo takrat vkrcati na lesene plavajoče splave, da jih rešijo pred utopitvijo. A prebivalcem Korogoa se ne zdi vredno vrtnariti niti v suhi dobi. Oni so pač ribiči, živijo z reko in od nje. Velikanske bilum imenovane torbe napolnijo s svežimi ali posušenimi ribami. Obesijo si jih čez glavo in dvakrat na teden tovorijo s kanuji in nato peš po ozkih poteh na jaso sredi džungle. Tam se rečna plemena srečujejo s kopenskimi in menjujejo ribe za poljske pridelke. Najprej prodajajo za denar. Množica pa oživi šele, ko se začne menjava blago za blago - jaz tebi ribo, ti meni dva gomolja tara. V najin bilum je našel pot le šop banan za osem tolarjev, kajti medtem ko sva midve vihteli fotoaparata v lovu na posnetke, je bilo kar naenkrat izmenjano vse. In množica se je razšla - vsako pleme v svojo vas.