Aleksander Škorc Človeška pokvarjenost nima meja. Zlahka si predstavljamo oblastnika države, v kateri mečejo žive pse v vrelo vodo, da imajo boljši okus, kako se odpravlja na dopust v družbi dveh deklic. Sedemletno ima za spolnost, dveletno pa za večerjo. Kaj mislite, koliko je takšnih t. i. moških, ki so zmožni podobnih dejanj kot avstrijski ˝očka leta˝? Če se ne bi bali posledic, kakšna polovica. Ne verjamete? Ljudje, ki pokvarjenosti ne nosijo v sebi, jo pač težko prepoznavajo in so vedno znova zgroženi. Si lahko mislite, kako težko je šele nekomu, ki mu je tuje sleherno nepoštenje in misli, da so drugi ravno takšni kot on? Vzemimo kristalno čisto žensko dušo. Na tisoč let se ena takšnih spusti iz nebes in se veseli čudovitih obetov življenja. Njeno razočaranje ob storjenih ji krivicah, hinavsko preračunljivi pokvarjenosti domala vseh je ogromno in hude so bolečine, ko se trudijo na vse načine umazati njeno čudovito podobo, razgrabiti njeno dobroto in prevarati njeno poštenje. A sredi neskončno mučnih spoznanj ji lica pobožajo ljubezni polne misli, zanesljiva roka jo popelje iz krvavega blodnjaka in čudežno postane vladarica ob kralju, kakršnega svet komajda pomni. Nikoli več se ji ne zgodi krivica, ne sliši več očitkov, mogočna ljubezen ji zaceli vse rane in prav nič več ji ne more skaliti radosti polnega miru. Iz mehkobe božajočega objema z začudenjem zre na blodnje pokvarjenih duš in zadoščenje jo preplavi ob pogledu na razpadajočo lažno idilo tistih, ki so se posmehovali njeni kreposti. In končno … Solze meglijo pogled pričujoči nemi množici, medtem ko se božanski bitji v oblaku lastne ljubezni dvigata v nedosegljive višave. A sled je močna in mnogi v sebi že zbirajo pogum za prvi korak na pot, ki se enkrat konča in kjer razlike med ljubečim parom in Bogom preprosto ni. Nekoč davno smo bili po parih poslani na ta svet. ˝Naučite se ljubiti drug drugega,˝ nam je bilo rečeno ob odhodu. A najprej se je rodila nezvestoba, iz nje je zrasla sebičnost in vse zlo, ki nas obkroža. Rojeva pa se tudi ljubezen, ki zmore premagati sleherno zlo, preseči sebičnost in ustvariti popolno zvestobo, ljubezen, v kateri plava prav vse, kar lahko človeka osreči na tej zemlji. Drage moje, naj vam misel na povedano lajša trpljenje, kajti le trpljenje rodi biserne solze; te vam po licih narišejo zlate niti in iz njih se tke lestev, ki edina lahko seže do nebes.