Zamenjava Janez Drnovška na položaju predsednika države z Danilom Türkom naj bi prinesla umiritev vsaj v razmerju med vlado in predsednikom, če so že drugi politično-gospodarski odnosi v državi napeti. Pri Drnovšku je njegovo razsvetljenje med predsedniškim mandatom prineslo vrsto kratkih stikov na relaciji do vlade, parlamenta in navsezadnje tudi državljanov. Celo v zadnjih dneh na položaju si je privoščil diplomatski škandal, ki je v mednarodnih odnosih nezaslišan. Čeprav je našel čas in energijo za odlikovanje psihiatra Janeza Ruglja, je pustil visokega predstavnika EU za zunanjo in varnostno politiko Javierja Solano, da je zaman čakal nanj, kljub dogovorjenemu terminu. Srečanja ni bilo, za nameček v predsednikovem uradu niti niso pojasnili, zakaj ga je odpovedal. Podobnih nesramnosti si je na ugledni funkciji privoščil še več. Spomnimo se, kako je odpuščal najbližje sodelavce – kar s sporočilom po elektronski pošti. Njegove muhe so večkrat vzbudile dvom o verodostojnosti države, na primer, ko je poslal v Darfur svojega odposlanca Toma Križnarja brez kakršnegakoli načrta, kako naj se loti zadev na terenu. Z reševanjem Križnarja iz sudanskega zapora se je morala nato ukvarjati cela država in še diplomacija EU. Ko se je na javnost po spletu obračal kot predsednik Gibanja za pravičnost in razvoj, se je marsikdo vprašal, ali je še zmožen ločiti zasebno od državniškega. Pri posredovanju v zvezi z zapleti okoli romske družine Strojan je, namesto da bi pomiril strasti, skoraj povzročil stopnjevanje napetosti. S svojim življenjskim slogom je požel precej naklonjenosti in morda tudi posnemovalcev, vendar je šel z deljenjem nasvetov ljudem v stiski prek časopisja predaleč. Kot državljan Janez Drnovšek, duhovno razsvetljen, poln miru in milosti, bi lahko počel podobne stvari, toda kot predsednik bi moral igrati drugo vlogo. Karkoli si kdo misli o Danilu Türku, je skoraj gotovo, da ga ne bo zaneslo kot njegovega predhodnika. Že zdaj se vidi, da na novi funkciji uživa, imel bo priložnost za stike z evropskimi in svetovnimi voditelji, je odličen poznavalec mednarodnih odnosov, pretkan diplomat. Zaradi znanega bolj hladnega odnosa z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom bržkone ne bo povzročal pomislekov glede svojega državniškega vedenja, gotovo pa se ne bo pustil voditi ali usmerjati. Upoštevajoč njegove diplomatske izkušnje je malo verjetno, da bi se ponovili zapleti pri predlaganju novih ustavnih sodnikov, kakršne je z zanemarjanjem stroke in državnega zbora soustvarjal Drnovšek. Pravzaprav imamo še srečo, da se je mandat njegovemu predhodniku iztekel nekaj dni pred začetkom slovenskega predsedovanja EU, sicer bi se prihodnje mesece nenehno bali, kdaj bo storil kaj neprimernega, tokrat na očeh tujih državnikov. S Türkom se končuje obdobje, ko sta bila slovenska predsednika s svojim vplivom v politiki, gospodarstvu, medijih, pri kadrovanju na raznih ravneh mnogo več, kot je pomenila formalna funkcija.