1. junija 2008 smo v naši župnijski cerkvi na Doberdobu blagoslovili spominski križ. Ki nas bo v saj v cerkvi spominjal na vse, ki so v prvi svetovni vojni padli na našem Krasu. Veliko ljudi prihaja k nam in išče neko obeležje. Radi bi nekje prižgali svečko v spomin na vse tiste, ki so padli na našem Krasu pa so z njimi sorodsvteno povezani. To bodo lahko naredili v naši cerkvi sv. Martina na Doberdobu. Župnijsko slavje 1. junija se je nadeljevalo v spomin na prvo svetovno vojno. Najprej nekaj podatkov: 23. maja 1915 je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski. Italijani so imeli za cilj prodor v osrednjo Slovenijo in preko nje vdor v Avstro-Ogrsko. Boji na SOŠKI FRONTI so divjali od 23. maja 1915. do 28. oktobra 1917. Vojni zgodovinarji jih delijo na 12 ofenziv. Ali 11. italijanskih in 1 avstroogrsko. V avstroogrski vojski, kjer so se vojskovali tudi naši dedje so se borili vojaki desetih narodnosti. Zanimiv je podotak, da je prišlo na 100 avstroogrskih vojakov; 25 avstrijcev, 23 Madžarov, 13 Čehov, 9 Hrvatov, Srbov in Muslimanov, 8 Poljakov, 8 Ukrajincev, 7 Romunov, 4 Slovaki, 2 Slovenca in še 1. Italijan. Tako lahko sklepamo, da so se na našem Krasu bili vojaki vseh teh narodnosti. Pa še en podatek: Umrlo je okrog 1 milijon in 100 tisoč vojakov. Na celotni SOŠKI FRONTI, kamor je spadal tudi naš Kras, pa jih je padlo od 450.000 do 700.000- To so goli podatki, ki jih več ali manj poznate vsi. Gospod učitelj, ki je tudi naš organist je nekje iztaknil zanimivo nemško knjigo. Pisana je v gotici in iz nje bi vam radi nekaj posredovali, kar verjetno ne poznate, razen, če ste to prebrali na našem župnijskem blogu. Knjiga ima naslov: IZONCO, rekli bi SOČA – Od marca do julija 1916. Izšla je na Dunaju avgusta še istega leta, torej leta 1916. V njej so za tisti čas sveži podatki iz soške fronte. Napisala jo je ženska z imenom ALICE ŠALEK. Ta je bila vojna dopisnica. Ta pogumna ženska je izgledala približno tako: Bila je srednje postave, oblečena v široko krilo, saj tedaj ženske niso nosile hlač, obuta v okovane gojzarje – škarpone, imela je volnene nogavice in na glavi velik slamnik. S seboj je tovorila še dve palerini, za dež in mraz in na hrbtu je nosila velik nahrbtnik iz katerega so štrleli tri lesene palice. To je bilo stojalo za fotoaparat! Pomikala se je po bojišču, fotografirala, pisala, se pogovarjala in velikokrat tudi jezila vojake s svojo radovednostjo. Vedno ji ni šlo vse gladko. Ko se je (Alice Šalek) povspenjala na Sabotin, so jo avstroogrski vojaki opazovali, potem jo aretirali in vklenili, ker so jo imeli za italijanskega špijona. Zaman jih je prepričevala, da je Avstrijka in da je vojni dopisnik. Kdo ve kakšne narodnosti je bil tisti polk. Kratko malo so jo zvezano pripeljali pod vrh Sabotina na komando. Tam so se ji začeli oficirji opravičevat, ona pa jim je kratko in odločno zabrusila: spretno kupujejo na trgu v Gorici. - Malo pred večerom sem že v VILJI – vojaška oznaka za VRH SV. MIHAELA. Že od daleč diši po madžarski kuhinji, kar potrjuje tudi muzika pri možeh. Pri mizi igra na strasten način vnuk strega ciganskega poglavarja Naceta, ki je imel 32 otrok. Ta vnuk je zaslužil tudi medaljo za hrabrost. Madžarski oficirji se do mene obnašajo viteško. Genral Lukačič kljubuje italijanskim napadom že več kot eno leto. Naselim se v vaški šoli. Moja soba je polna vrtnic vseh barv. Vsaki dan mi vojaki prinašajo sveže, kot da bi tako razveseljevali celo divizijo in počastili hvaležno obdarovanko. Učiteljica, ki mi je odstopila sobo, naj mi prosim oprosti, čeprav mi prijazno odgovarja, da je pač vojna, kajti v sobi je vse polno bolh, stenic in podbnih mrčes... - V zadnjem tednu je priletela ena sama italijanska granata, kot da jim je ušla in izruvala drevo ob šoli. Vojaki so ga takoj posadili, da raste dalje. Občutek imam, da se je tudi narava navadila na vojno. Četudi je malo topovskih strelov, je pa veliko letalskih granat. Letala pridejo večkrat na dan. Vedno jih jaz opazim prva. Vojaki, ki hodijo mimo jih letala sploh ne zanimajo. Generalov sim mi je povedal, da so sestrelili šet italijanskih avijonov, a častnik ga je takoj popravil, da je treba odšteti dve manj... Ob Soči se bojujejo Madžari in vso fronto vodi Hrvat general Lukašič. - Iz Vrha jo je mahnila na Fajtov hrib in se zopet vrnila. Potem je prekolovratila DOL. Iz VRHA gleda z daljnogledom na DOBERDOB in poše: Četudi na Doberdobu vsake pol ure odjekne strel ima človek občutek »polnega miru«, kot v cerkvi. Visoka planota vasi Doberdob je dobila svoj pomen šele v vojni, nekako tako, kot Kalvarija nad Podgoro. Ta slavna Doberdobška planota ima v primerjavi z dolžino zelo nizke vspetine. Madžari, ki z vrha opazujejo planoto jo imajo kot na dlani... V območju Gorice naši vojaki imajo radi Sočo, tu pa ljubijo Doberdob. »Madžari, držimo Doberdob! «... Poti med temi kamni po doberdobški planoti imajo poseben značaj. Toliko kamenja v enem dnevu še nisme nikoli videla. Tam doli