In tale sosed nad nami, ki oddaja to nobel rezidenco, nima sreče z izbiro podnajemnikov. V šestih letih se je izmenjalo že ničkoliko čudakov, polnih keša, od podivjanih Rusov – ene sedem jih je bilo naenkrat vseljenih, od tega vsaj trije otroci, do čudaka s pitbulom, ki je nonstop letal za žogico po stopnicah gor in dol (pes, ne on), sam pa je ure dolgo ležal v masažni kadi – more&more&more bubbles ob enih zjutraj, kar je, če je ta nesrečna banja direkt na tvojo glavo, sila sitno, do telih, zadnjih, totalno nekultiviranih sosedov z dvemi otroki. Punca je že velika, tamal ima pa ene dve, tri leta. In tega reveža gnjavijo do onemoglosti, dan za dnem ga večer za večerom okol desetih od nekje pripeljejo vsega tulečega čez hodnik domov, pol čez ene pol ure ga pa še bolj zmatranega tlačijo v banjo, da tako kriči, da je groza. Ja, razumem, da je otrok. Razumem, da cel dan bezlja po štengah gor in dol in da tud joka. Ne razumem pa, zakaj ga tako mučijo. Zakaj ga ne spravijo domov ob normalni uri, zakaj ga ne skopajo ob osmih/devetih. Ker to dete ne joka, ampak obupano vrešči. Tudi po enajsti. Pa da ne bo pomote, nisem kakšna sitna soseda, ki bi me motil vsak hrup, vsak malo bolj naglas navit komad in podobno. Mislim celo, da sem precej strpna, sploh v tem stanju, sploh do otrok. Me pa moti, če že si v bloku, da si tko prekleto nekultiviran, pa če to ne, pa da si tko bedast starš, da ti ni jasno, kdaj je mulc zmatran in kdaj je čas, da se ga začne umirjat. Sej vemo, tv stišat, luči malo pogasit, flaško mleka pogret, jebemti.