Goran Forbici izpostavi dilemo levičarja, ali voliti, če ni prave levice? »Naiven odgovor je, da je vseeno. Če zmaga desnica, bo nasprotnik vsaj bolj prezenten. A prav Žižek razloži, da je ta naivnost mogoča le, dokler vlada liberalna levica, ki vztraja pri demokratičnem konsenzu, spoštuje pravno državo, pravico do javnega prostora in svobode vesti. Biti naiven, ko vlada populistična desnica, kar se nam je dogajalo zadnja leta, je prenevarno – videli smo, kaj se lahko zgodi.« Vendar si ne gre oddahniti. »Predstavniška demokracija in demokratični konsenz imata več problemov. Že v dvajsetih letih 20. stoletja sta nanje opozorila Walter Benjamin in Carl Schmitt. Benjamin trdi, da konsenz zgolj odloži konflikt. Nesoglasij sam po sebi nikoli ne razreši. Pahor trdi, da je politik konsenza. S tem izigrava Janševo zapuščino na račun prave levice in govori, če postavimo pod vprašaj demokratični konsenz, omogočimo, da se spodjejo njegovi temelji. V politiko udarijo radikalna desnica, desnica in populizem. S tem liberalna levica ali levica tretje poti, kot so jo poimenovali v Angliji, izsiljuje radikalno levico. Grozi z desnico. Ta levica pa je lahko za čisto levico celo bolj nevarna kot desnica.«Iti čez meje sprejemljivega – v katero smer?Zmago liberalnolevega trojčka postavi Branimir Štrukelj pogumno v evropski kontekst. »Splet dogodkov lahko pripelje celo do tega, da zmaga leve opcije pri nas začne obračati evropski desni trend. Levica je sicer očitno v zagati. V kapitalističnem sistemu zagovarja vrednote in stališča, ki jih je v globaliziranem svetu zelo težko udejanjiti. Zato je dren na sredini. Stranke z levičarskim predznakom iščejo pot tja in nočejo, da bi to opazili volilci, ki bi radi volili levo. Programi parlamentarnih strank se zbližujejo. To oži debato o naših skupnih vprašanjih. Politika se vse bolj kaže kot boj za delitev plena in ne želja po oblikovanju politike v splošno dobro. A dogodki na ameriški borzi bodo zagotovo sprožili temeljite analize. Pokazala se je namreč velika zagata kapitalističnega sistema. Dobičke si delijo lastniki kapitala, izgube pa plačujemo vsi. To je paradoks, ki bo imel dolgoročne posledice. Ljudje niso neumni, da tega ne bi prepoznali.«Drsenje levice v sredino z namenom pridobiti glasove konservativnih vernikov se je zgodilo tudi v Italiji. Projekt je sijajno propadel. »Demokratska stranka, najpomembnejša politična sila levosredinskega bloka, je v svoje vrste vključila katoličanko Irene Binetti, znano po svojem verskem militantizmu. S tem so želeli pridobiti bolj konservativne glasove in podporo katoliške hierarhije. Cerkev je na koncu podprla Berlusconija, leva sredina pa izgubila glasove tako na centru kot levici,« razlaga Marta Verginella, profesorica zgodovine na ljubljanski filozofski fakulteti, izvrstna poznavalka tržaškega prostora in manjšinske tematike ter avtorica knjižne uspešnice v italijanščini o primorski zgodovini. Ko govori o dogajanjih za zahodno mejo, opozori na vzporednice med Italijo in Slovenijo. Krhanje pravne in laične države, želja oblasti po nadzoru medijev. »Levica se v Sloveniji še ni bratila s cerkvijo, a treba bo videti, kaj bo naredila sedaj.« Dr. Marjan Smrke, strokovnjak za področje religij in docent na FDV, opiše paradoks na področju verskih vrednot in političnih opcij v Sloveniji. »Desničarski verni, pripadniki verskih skupnosti in še posebej redni obiskovalci cerkva, se izraziteje nagibajo k levičarskemu egalitarizmu. Enakosti dajejo prednost pred svobodo. Levičarski neverniki pa so bistveno manj egalitaristični in za odtenek bolj nagnjeni k desničarskemu spodbujanju zasebne lastnine. Zato se zdita cerkvena vernost in navezanost na institucijo cerkve najbolj vsebinska dela desničarstva. Ob tem pa je treba vedeti, da cerkveno verni, ki so po lastnih opredelitvah najbolj desničarsko orientirani, predstavljajo razmeroma majhen del volilnega telesa.« Po njegovih besedah slovenska desnica sicer sprejema načelo laicizma, a ga razume na mehak način, ki nasprotuje načelnim rešitvam. »Desnica zagovarja rešitve, ki obnavljajo povezave med državo in religijo, zlasti RKC. Tako je tudi z novim zakonom o verski svobodi. Država na razne načine financira verske organizacije, predvsem RKC.«