danje komunistčne partije pokazala kot stranka, ki igra dvojno igro, kakršno je igrala tudi v času osamosvajanja, ko so šli nekateri ključni zakoni za slovensko osamosvojitev skozi šivankino uho izključno po zaslugi poslancev vladajoče koalicije Demos. Pahor je na tej točki pokazal, da se oddaljuje od pozerskega politika konsenza in človeka, ki naj bi si prizadeval za dobro vseh prebivalcev Slovenije ne glede na politično prepričanje. Odzval se ni niti na pozive predsednika vlade Janeza Janše, naj vse stranke podprejo sprejetje pokrajinske zakonodaje in s tem omogočijo enakomernejši razvoj države. Očitno je presodil, da je bolje, da se pokrajine ustanovijo, ko bo on prišel na oblast, kar pa je seveda račun brez krčmarja. V opoziciji torej kalkulirajo, da bi bilo bolje, če bi se pokrajine ustanovile v času njihove oblasti, da bi jih imeli lahko kadrovsko in operativno pod svojim nadzorom. Že sedaj je jasno, da bo vlada do izteka svojega mandata skozi parlametarno sito le težko spravila pomembnejše zakone. Tega se zaveda tudi sama, zato temu prilagaja dinamiko sprejemanja zakonov na vladi. Oči vseh političnih akterjev so čedalje bolj uprte v bližajoče se državnozborske volitve. Predsedovanje Slovenije EU ni ovira za napade na vlado, kar nedvomno kažejo objava dokumenta ministrstva za zunanje zadeve ali napadi na zunanjega ministra Dimitrija Rupla, ki je v Bruslju jasno povedal, kakšni so resnični odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Hrvatom še na misel ne pride, da bi kritizirali svojega zunanjega ministra zaradi morebitnih jasnih stališč do sosednje države ali celo zahtevali njegov odstop. Po nekaterih informacijah naj bi bil predsednik Zaresa Gregor Golobič za potrebe hrvaške televizije lobiral pri nekdanjem predsedniku države Janezu Drnovšku, naj kritizira Rupla, vendar naj Drnovšek Golobiču ne bi bil nasedel. Nedvomno ima tudi zaradi tega Slovenija težave pri odnosih z južno sosedo, ki se pogosto obnaša balkansko. V nasprotju s številnimi našimi politiki pa ima vsaj smisel za državotvornost.