Kar pa se tiče vašega zadnjega vprašanja, namreč kako se bo vse skupaj izteklo, se v tem trenutku sicer še vedno ponuja več bolj ali manj enakovrednih odgovorov. A če se bo pat pozicija nadaljevala, potem bodo prej ali slej dobili premoč privrženci nacionalnega konsenza. Dokazovali bodo, da je ljudstvo s glasovanjem skušalo sprtima stranema pokazati, da se morata nujno začeti dogovarjati - kakor da bi bil kdo (razen morda z izjemo moje programske malenkosti) vedel, kakšen bo končni volilni rezultat!. Govorili bodo: ‘Če so lahko naši očanci, preden so sprejeli kako odločitev, pod vaško lipo rešetali, vse dokler si ni bila glede odločitve enotna vsa vas, potem se lahko po tem pradavnem zgledu tudi mi kot zdajšnji predstavniki vsega naroda v Državnem zboru dogovarjamo, vse dokler ne bomo vsi soglasni!’ Ne bodo poslušali ugovorov, češ da mere konfliktnosti v praslovanski srenji ni mogoče primerjati s konfliktnostjo, ki prežema moderno nacijo in ki si mora iskati izhoda prav prek spopadov v parlamentu, ki je ustanova, ‘izumljena’ v ta namen. In nazadnje se bo našel ideolog, ki bo zahtevo po narodnem konsenzu podkrepil z vpeljavo koncepta ‘demokracije vaške lipe’. Pri tem naj iz zvestobe zgodovinskim detajlom omenim le še, da ideja ni povsem nova: že leta 1957 jo je razvil indonezijski velepolitik Sukarno. Njegov koncept musyawarah (dolgotrajnega preudarjanja), ki pripelje do mufakata (soglasja), se je, povzdignjen z vaške ravni na raven parlamenta in vlade, v zahodnjaškem prevodu glasil ‘demokracija z vodstvom’. Sukarno je 13 let pozneje, potem ko so uspešno tlačeni konflikti izbruhnili v grozovito državljansko vojno, umrl v hišnem priporu. Slovenski politiki konsenza se ni treba bati takšne prihodnosti, kajti, kakor pravilno ugotavljate sami v neki drugi datoteki, ki ste mi jo predložili v analizo, bo leta 1999 konec sveta in potem pride dolgotrajno obdobje popolnega miru. Mufakat!