Morda lahko, morda pa tudi ne. Ker imamo že dovolj raziskav iz različnih delov sveta in iz mnogih zgodovinskih obdobji, iz nacionalnih skupin s popolnoma različnimi značilnostmi, lahko izpeljemo nekatera empirična pravila. V knjigi Gostje in tujci sem jih postavila pet. Vendarle pa so imigracije povezane tudi z ljudmi, s specifičnimi družbami, z različnimi političnimi ureditvami in ekonomskimi odnosi, tako da imajo brezmejno število oblik in izpeljav. Iskanje pravega razloga za imigracije lahko obrnemo tudi na glavo, lahko trdimo, da ima vsak imigrant svojo usodo in malo drugačen vzrok za odhod iz domačega okolja, podobno kot lahko trdimo, da ima vsaka država svoje razloge za to, da iz nje ljudje odhajajo ali pa vanjo prihajajo. Vendar imam sama raje abstraktnejšo raven, in to predvsem zato, ker sem prepričana, da moramo zahodne demokracije spremeniti svojo politiko do imigrantov. To lahko naredimo le na podlagi informacij, ki jih o imigracijah imamo. Ena izmed takšnih informacij je ugotovitev, da se večina ljudi pač ne seli. V svetu, kjer živi 7 milijard ljudi, kjer je ogromno nepredstavljivih neenakosti, kjer obstaja veliko možnosti transporta, je vseeno le okoli 200 milijonov takšnih, ki so resnično zapustili svojo državo in sedaj živijo drugje. In v tej številki je zajetih tudi okoli 25 milijonov beguncev in tistih, ki so pravno-formalno brez vsakršnega statusa. Od teh 200 milijonov jih manj kot polovica živi v Evropi ali v ZDA. Res je, da so migracije sicer pomemben, a ne kak zelo množičen pojav. Bolj kot z vprašanjem selitve bi se morala politika spoprijeti z vprašanjem, zakaj se kljub očitni neenakosti ljudje pravzaprav ne selimo. Očitno je, da so besede o množični invaziji na Zahod le pripraven političen mit, ki ga radi zlorabljajo nekateri politiki. Ljudje se ne selijo radi in ne bi bilo treba veliko energije, znanja in denarja, da bi se pomagalo državam, iz katerih prihajajo. To zadnje seveda ne velja za nasilne politične sisteme.