Potem ko je Boško Šrot obelodanil, da je skupaj z ženo lastnik firme Kolonel, ki je ključni člen v menedžerskem odkupu Pivovarne Laško, je zopet postala aktualna debata o družinski srebrnini. Mnogo ekonomistov in politikov z nekdanjim predsednikom države Milanom Kučanom na čelu je v preteklosti zagovarjalo stališče, da morajo uspešna, nekdaj družbena podjetja ostati v rokah slovenskih lastnikov. Sicer bomo izgubili svojo neodvisnost in bomo le poceni delovna sila zahodnim kapitalistom. Po nekaj več kot petnajstih letih tranzicije smo bili priča prodajam podjetij pod mizo političnim zaveznikom, vse bolj popularni pa postajajo menedžerski odkupi podjetij, ki so jih zgradili naši starši in stari starši. S tem ko so prešli v roke peščice Slovencev, naj bi bilo zadoščeno pogoju, da morajo ostati v slovenskih rokah. Čeprav so do te lastnine prišli na skrajno nesramne in dvomljive načine, bi, po Kučanu ali Bojanu Šrotu, morali biti srečni, da so preprečili vstop tujega kapitala v državo. Dokler je šlo za menedžerske prevzeme BTC ali Avtocommerca, je bilo lahko govoriti, da to niso vitalna podjetja v družbi in je konec koncev vseeno, kdo jih obvladuje. Potem je prišlo do menedžerskih odkupov največjih gradbenih podjetij (SCT, Primorje), ki v največji meri gradijo slovensko infrastrukturo. Iz te zgodbe bi se lahko naučili, da zato, ker so podjetja v slovenski lasti, naše ceste niso zgrajene nič hitreje in predvsem nič ceneje, niso boljše kvalitete in tudi Slovencem ne dajejo pretiranega števila delovnih mest. Glede na to, da je določenim posameznikom politika dovolila takšno akumulacijo kapitala in jim priskrbela posel desetletja, bi lahko pričakovali, da bodo vsaj korektno plačevali davke. Vendar ne, kljub vsem dobrotam z družinske mize niso pripravljeni ničesar prispevati k njenemu bogastvu. Zdaj pa smo priča koncentraciji najpomembnejšega kapitala v rokah dveh posameznikov. Boško Šrot in Igor Bavčar skupaj obvladujeta slovensko industrijo pijač (brezalkoholnih in alkoholnih) in hrane ter njune distribucije. Kmalu pa si lahko obetamo, da bo Bavčar obvladoval tudi trg z gorivi in z drugimi energenti. Ob zatrjevanju, da smo lahko srečni, ker je družinska srebrnina v varnih, slovenskih rokah, je na mestu vprašanje, v čem so boljši od tujih kapitalistov. Oboji se grebejo le za dobiček, izumljajo nove in nove načine, da se izognejo plačilu davkov, in denar odnašajo v kapitalu bolj prijazne države. Zato je povsem zmotna delitev na tuji in domači kapital, pravilna delitev bi morala biti na dober in slab kapital. Važno je, kakšne namene ima s slovenskimi podjetji kapital, ki vstopa na naš trg. Ali je sem prišel z dolgoročnimi ali špekulativnimi nameni. In če zadevo postavimo v tolikokrat opevano evropsko perspektivo, ali bodo domači tajkuni v skladu z lizbonsko strategijo vlagali v znanje, v ljudi, v razvoj in v IT tehnologijo ali jim bo bolj pomembna rodbinska srebrnina. Odgovor je na dlani, mar ne.