Pri tem je zelo pomembno tisto, kar se dogaja v sami Srbiji, kjer si politiki dovolijo, da jih Milošević s Kosovom ovija okrog prsta. Večina ljudi je sicer zgrožena, kam je zapeljal njihovo domovino, tudi ko gre za Kosovo. Toda ker so vsi pri tem še vedno preveč obremenjeni s prepričanjem, da se svetemu srbskemu Kosovu ne bodo nikoli odpovedali, se poglabljajo v še hujše trpljenje. Kosovo je namreč zdaj za Srbijo nepreklicno izgubljeno. Težava srbskih politikov je namreč v tem, da se tudi tisti, ki se imajo za demokrate, niso otresli zatiralskega nacionalističnega obravnavanja Kosova, na katerem po mnenju srbijanskih politikov ni prostora za nobene politične in narodne pravice tamkajšnjih Albancev. Tako so srbijanski politiki nastopali vse od začetka razpadanja nekdanje Jugoslavije, tako so ravnali tudi konec 80. let v zvezi s slovenskim demokratičnim gibanjem, tako je bilo, ko sta si v začetku 90. let Slovenija in Hrvaška zaželeli neodvisnosti, tako je bilo med vojno v Bosni, kjer se je takšno srbsko prepričanje spremenilo v pravo zločinsko uporabo orožja, vse to pa se je zdaj nagrmadilo še nad večinski albanski narod na Kosovu. Srbija s strjevanjem svojih narodnih moči drvi v še grozljivejše obdobje grešnosti in trpljenja.