"Sem kaplja v morju, prikazen v mestu. Oblast mi pravi, da živeti ne smem," poje Manu Chao v pesmi Clandestino na svojem prejšnjem istoimenskem albumu, ki je bil posvečen zapatistom, mehiški gverili indijanskih kmetov. Manu Chao, njegova glasba in njegovo delovanje so prežeti z angažirano politiko: za svobodo, pravičnost in resnično demokracijo. V živo smo spremljali njegov nastop na lanskem zborovanju v Genovi. Desettisoče je prevzela njegova glasba, ki bolj s svojim optimizmom kot z agitiranjem sporoča, da je mogoč tudi drugačen svet. Policijski helikopter je poskušal motiti koncert, a so ga pregnali z reflektorji in veselje ni bilo skaljeno z razkazovanjem orožja. Takoj ko smo zvedeli, da prihaja v Ljubljano, smo se skušali povezati s tovariši, saj smo vedeli, da Manu in njegovi glasbeniki vsak svoj koncert napravijo za politični dogodek. Tudi sam svoje nastope opredeljuje z možnostjo povezave z ljudmi in ne biznismeni ali s politiki. Takoj prvi večer smo organizirali sestanek z aktivisti in se z Manujem dogovorili, kakšna naj bo naša vloga na koncertu. Po sestanku je bil na Metelkovi improviziran koncert za stotnijo navzočih. Tak, brezplačen, tudi za klošarje. Vključujoč. Za vse. Prihodnji dan smo se dobili na kavi v begunskem centru Vič, med še preostalimi bosanskimi begunci, ki jim oblasti že deset let ne dajo normalnega statusa in priložnosti za normalno življenje. Manu se je dogovoril, da bo na koncertu dal glas tudi njim. Zadovoljni smo odšli v Križanke. Tam so bili pripravljeni transparenti, ki naj bi poudarili razsežnost Manujeve angažiranosti. Ampak tam je bilo vse drugače: koncert je financirala neka veriga trgovin, ki poleg glasbenih plošč prodaja tudi kuhinjske lonce, sušilnike za lase in vrečke za sesalnike. Nekakšna vaška korporacija. Njihov šef je besnel zaradi navzočnosti 'antiglobalistov'. Že pred dnevi, ko so ga klicali iz društva za teorijo in kulturo hendikepa (YHD) z željo po podpori referenduma za enake možnosti na koncertu, jim je zabrusil, da gre za glasbo, ne pa za politiko in odložil telefon. Z Manujem pa smo se dogovorili in Elena je smela govoriti. Tako kot Amira iz viškega centra in tako kot Marta z mirovniškim sporočilom. V zakulisju se je dogajalo marsikaj. Ko je prireditelj opazil naše aktivnosti, je prepovedal izobešanje transparentov. Ker menda glasbo zlorabljamo za politiko. Kako politično zlorabljati glasbo, ki je politična? Na nastopu je Manu 'spustil' znameniti govor Subcomandanta Marcosa, zapatističnega gverilca. Libertad, justicia y democracia! Že res, da večina poslušalstva ne razume špansko, a vendar je le upati, da ga ne mešajo z Juliom Iglesiasom. Zdi se, da so razumeli: ko je prireditelj z gručo varnostnikov hotel odstraniti transparente v preddverju, jih je množica pregnala s skandiranjem: "Fašisti!" Te glasbe ni mogoče politično zlorabiti. Zlorablja pa se za bogatenje brezvestnih posameznikov in njihovih pa čeprav vaških - korporacij. Za odrom so varnostniki preprečili razvitje transparenta. Tudi Manu se je prerival z brezvestneži. A njegov dve uri in pol trajajoči nastop je bil kljub temu sijajen. Glasbe kar ni bilo konec. Varnostniki so glasbenikom pulili instrumente iz rok, da bi nehali. Denar smo iztržili, zdaj pa izginite! Muziciranje se je, tako kot prejšnjo noč, nadaljevalo na Metelkovi. Zmagali sta življenje in veselje. Zmagala je vizija drugačnega sveta. A hkrati je brezvestni kapital, leto dni po napadu na novinarja Petka, zakuhal nov škandal z nasilništvom in s cenzuriranjem nastopajočih. Tokrat jo je dobil po prstih. Viva la vida … viva la verdad!