Razlog za politično vrenje v evropskih institucijah je preprost, končni Barrosov umik ima sicer kompleksno ozadje, a vse se je vseeno začelo na enem izmed zaslišanju. Enega izmed Barrosovih kandidatov Italijan Rocco Buttiglione, ki naj bi postal komisar za pravosodje, svobodo in varnost, resorni odbor ni podprl. Razlog niso bili programski zadržki, prav tako mu parlamentarci niso zamerili njegove politične pripadnosti ali domnevnega suma o pranju denarja. Izvorni greh so bili njegovi odgovori na zaslišanju odbora. Buttiglione je namreč dejal, da meni, da je homoseksualnost greh in da so žensk v družini pod zaščito moških. Sicer je dodal, da so to le njegovo osebna stališča, kasneje še, da so ga razumeli narobe, a bilo je prepozno. Na odboru je kot edini komisarski kandidat Barrosove ekipe izgubil za en glas, Barroso pa je zaradi njegove izjave prestavil glasovanje o novi komisiji. Buttiglionejeva skrajna stališča o homoseksualcih in družini so bila očitno preveč ekstremna, da bi jih večina evropskih poslancev podprla. Njegova osebna stališča niso bila skladna s stališči o spoštovanju človekovih pravic in drugih svoboščin, ki jih zagovarja EU, bila so popolnoma neustrezna še posebno zato, ker je Buttiglione kandidiral za komisarja, ki naj bi bdel tudi na izvajanjem civilnih svoboščin. In Slovenija? Tudi pri nas nastaja nova vladna ekipa in tudi pri nas se nastavlja nove kadre. Nedavno sta tako predsednik in podpredsednik parlamenta postala France Cukjati in Sašo Peče, politika, ki ju z Buttiglionejem povezujeta nekatera politična stališča, pri enem tudi podoben ideološki milije. Obstaja pa zelo velika razlika, zaradi Buttiglioneja je EU padal v politično krizo, zaradi imenovanja Cukjatija in Pečeta pa se ni zgodilo skoraj nič. Konkretneje, ko je recimo zaradi novega predsednika parlamenta protestirala opozicijska Majda Širca, si je iz poslanskih klopi predstavnikov novih vladnih strank prislužila samo cinični posmeh.