Bismarck je predlagal generala von Caprivija za svojega naslednika v Prusiji takrat, ko je v tednih svojega poslednjega političnega boja trenutno razmišljal o tem, da bi se umaknil k "starim nalogam" kanclerja rajha in zunanji politiki. Menil je, da bi bilo za nasilne ukrepe proti socialdemokratom še najbolje uporabiti kakega nepolitičnega odločneža. Ko pa potem iz teh Bismarckovih načrtov ni bilo nič, je Wilhelm II. spet poprijel za njegov predlog, vendar v drugačnem smislu in za druge namene. Caprivi je razmišljal jasno, a samovoljno, bil je čvrsto nepristranski in nepodkupljiv; v nizu nemških kanclerjev med leti 1890 in 1918 je bil gotovo najboljši. Ni hotel drugega kot delati po zakonu, v korist skupne domovine in vseh slojev prebivalstva, in hotel je delati to v navezi z vsakomer, ki mu je bil pri tem pripravljen pomagati, s svobodnjaki, sredinci, Poljaki, kdo ve, morda celo s socialdemokrati. Le da je bil nedolžen - v obojnem pomenu te besede; čist, nedotaknjen ter - politično neizkušen. Računal je na podporo vseh dobrih ljudi in pri tem spregledal, da je v politiki lahko le malokdo "dober" ali da sploh ne more biti takšen. Nemško-pruske situacije, tega labirinta pohabljene demokracije in cvetoče bizantinščine, junkerske moči, industrijske moči, vojaške moči, strankarske moči, tega ni obvladal.