Ima med vodilnimi slovenskimi politiki najmanj izkušenj z volilnimi kampanjami. Leta 1990, ko je kandidiral za predsednika republiškega predsedstva, volilnih kampanj v današnjem obsegu sploh nismo poznali. Pravi volilni kampanji smo bili priče šele leta 1992, ko je Kučan prvič kandidiral za predsednika republike, toda tudi takrat ta kandidat ni imel enakovrednih tekmecev, saj so netaktni in politično neizkušeni protikandidati s svojo negativno kampanjo dejansko pomembno prispevali k njegovi volilni zmagi. Od tedaj do danes smo v Sloveniji volili še dvakrat (lokalne volitve 1994, državnozborske volitve 1996), na teh volitvah pa sedanji predsednik republike seveda ni sodeloval. Prav to obdobje pa je bilo ključno za razvoj volilne kampanje. V tem času so nastali novi, zlasti elektronski mediji, javna občila so s svojimi pristopi in zahtevami začela narekovati standarde volilne kampanje in so postala njen najpomembnejši element, politiki, ki so v kampanjah sodelovali, pa so trenirali in se izurili v političnem marketingu. Zato so Janez Podobnik, Tone Peršak in celo Marjan Poljšak v letu 1997 v primerjavi z Milanom Kučanom prekaljeni volilni mački.