Tudi preveč demokracije utegne biti kdaj škodljivo. Tako bi lahko sklepali po izkušnjah dvestomilijonske Indonezije, ki je kar naenkrat dobila prevelik odmerek demokracije. Poletne, po svetu imenovane kar osvobodilne indonezijske parlamentarne volitve so namreč spodbudile razplet tamkajšnje gospodarske, politične in kdo ve še kakšne krize, prav po slabšem od dveh, takrat predvidljivih scenarijev. Volilni uspeh ideološko pisane opozicije pod vodstvom politično neizkušene Megavati Sukarnoputri, sedanje podpredsednice države, je Indonezijo potisnil na začetek uveljavljanja demokracije, toda namesto da bi stopila skozi ta vrata, je zakorakala skozi tista, ki peljejo v razpad. Pred kratkim je bil na vrsti Vzhodni Timor, zdaj se nekaj podobnega dogaja v Acehu na severu Sumatre, v ne tako oddaljeni prihodnosti pa bi se zelo verjetno lahko vse ponovilo še na Irijan Javi. Takšen razplet pa niti ni preveč presenetljiv; kaj takega smo lahko pričakovali, če upoštevamo, kdo je pravzaprav sploh uspel na prvih svobodnih parlamentarnih volitvah in kakšna država je pravzaprav Indonezija.