Poleti 1990 najdemo Krivica v skupini, ki piše osnutek nove slovenske ustave, jeseni pa ga je skupščina izvolila za ustavnega sodnika. V osmih sodniških letih je izdelal največ ločenih mnenj, tudi zato, ker je njihovo pisanje štel za svojo moralno dolžnost. Pedanten, kakršen je, je ločeno mnenje izdelal tudi takrat, ko se je z večinsko odločbo sicer strinjal - le da iz drugih razlogov, kot so bili tisti, navedeni v odločbi. V politično kočljivih sodnih sporih je v večinsko desnem ustavnem sodišču praviloma ostajal v manjšini, njegova ločena mnenja pa so bila spričo bleščeče pravne, a hkrati preproste, tudi laikom razumljive argumentacije marsikdaj odmevnejša od večinske odločitve. Krivic je tudi na zaprtih sejah ustavnega sodišča ohranil sloves bojevnika, »borca za stvar« in obenem človeka z neznansko psihično in fizično kondicijo, ki je sogovornika pripravljen prepričevati ure in ure. Sodniški kolegi so se zato občasno (bržčas pa kdaj tudi upravičeno) pritoževali, da jih s svojimi razpravami »posiljuje« in na sejah nasploh »preveč govori«. Javnemu nastopanju pa se je za ves čas sodniškega mandata prostovoljno odrekel. Edino veliko - takrat pa res veliko - izjemo je naredil spomladi 1998, ko se je zapletel v kot jara kača dolgo, celih šest mesecev trajajočo polemiko o denacionalizaciji cerkvenih gozdov. Ta je je bržčas edinstvena v vsej zgodovini slovenskega tiska. Edinstvena po tem, da v njej ni branil lastnih, ampak drugačna stališča večine sodnikov, s katerimi se sicer ni strinjal.