V palači Berlaymont se je Olli Rehn zavzeto lotil oblikovanja širitvene strategije Unije. Na zaslišanju pred parlamentarnim odborom je začrtal tri ključne naloge; očitno v kronološkem zaporedju, kajti zbliževanje z državami Zahodnega Balkana je postavil šele na zadnje mesto, za zaključkom pogajanj z Romunijo in Bolgarijo ter politično kočljivim problemom kandidature Turčije, ki je jeseni 2004 še čakala na sodbo evropskega sveta, ali sploh izpolnjuje politične kriterije, ki so jih določili na vrhu v Københavnu (1993). Ob prevzemu resorja zahajajočega političnega pomena pa Rehn bržčas ni niti slutil, da bo kmalu postal najpogosteje citirani evropski komisar v medijih držav nekdanje jugoslovanske federacije, pri čemer je zasenčil celo predsednika komisije Barrosa, kaj šele kolege, z Günterjem Verheugnom vred. Malone ni dneva, da se v časnikih, radiu ali na televiziji ne bi pojavil strogo resni Finec, ki vselej mirno in potrpežljivo odgovarja novinarjem, pa naj se vprašanja nanašajo na sporni okoljsko-ribolovni pas, ki ga je Hrvaška pred dnevi uveljavila tudi za slovenske in italijanske ribiče, pristopna pogajanja z Zagrebom, ki očitno zaostajajo za koledarjem želja vlade naših južnih sosedov, ali pa nadvse težavno politično dilemo, kako usmerjati očitno neogibno razglasitev Kosova, ne da bi trpeli odnosi s Srbijo.