Splošno znano je, da formalna politična samostojnost novopečenim afriškim državam v treh ali štirih desetletjih ni prinesla gospodarske in kulturne neodvisnosti in blaginje, pač pa - navzlic "vključevanju v svetovno delitev dela", če že ne prav zaradi nje - še večjo odvisnost in revščino. Manj popularen je vzorec družbenega razvoja teh dežel, čeprav se v izhodiščnem položaju ni težko prepoznati. Vse nove države so si morale izoblikovati državni aparat - uradništvo, vojsko, policijo, politični sistem, javne službe itn. - na novo in povsod je bil državni aparat baza za izoblikovanje novega vladajočega razreda. Ta "politični razred" se je socialno in ideološko ločil od obubožane večine prebivalstva in tekmuje po prestižu z vladajočimi v razvitem svetu, ki jih posnema in katerih agent v "svoji deželi" je. Njegovi pripadniki svoj položaj v državnem aparatu uporabljajo za izoblikovanje zasebnih kapitalov z zasedanjem vodilnih mest v na novo privatiziranih podjetjih, s podeljevanjem naročil in licenc svojim sorodnikom, prijateljem in drugim vrstam klientov, z izjemno ugodnimi posojili ali nakupi zemlje ali drugega imetja od države, s podkupninami in provizijami (zlasti od mednarodnega kapitala) v zameno za naročila na proračunske stroške itd. Da ne do pomote: ne navajam po spominu gostolenja tičev slovenske pomladi zoper tukajšnje razmere, pač pa splošno znane rezultate dobrih treh desetletij razvoja razmeroma uspešne nove afriške države - Kenije. Tam so tudi iznašli primerno ime za tip družbene ureditve, kjer je udeležba pri upravljanju države vzvod za izoblikovanje kapitalističnega vladajočega razreda z izkoriščanjem političnih privilegijev za nekaznovano prilaščanje skupnostne lastnine in s posredništvom pri izkoriščanju lastne dežele in ljudi s strani mednarodnega kapitala: birokratski kapitalizem.