Invazija na Irak je bila preprosta naloga. Temu sledeča gradnja novih državnih inštitucij (nation building) pa se je izkazala za podvig, ki mu neokolonialno navdihnjene prinašalke svobode in demokracije niso bile kos. Tako imenovani »civilni upravitelj« Iraka Paul Bremer je uspel v pičlih trinajstih mesecih vodenja dežele med Evfratom in Tigrisom s svojimi dekreti razgraditi državo na prafaktorje in zanetiti temelje upora proti okupatorjem. Med njegove največje dosežke zagotovo sodi proces »debaasifikacije«. Z zamahom peresa je iz služb v javni upravi nagnal stotisoče pripadnikov nekdanje vladajoče Huseinove stranke ter popolnoma razpustil vojsko in policijo. Upor proti tujim silam se je naglo razširil. Država, ki ji je bil pred invazijo pojav terorističnih skupin tuj (Huseinov sekularni režim je bil dejansko velik trn v peti skrajnih islamskih skupin), je postala največji magnet za samomorilske bombaše in ostrostrelce. Čez porozne meje Iraka so na obračun z neverniki drli iz vsega islamskega sveta. Okupatorske sile, katerih naloga je sicer po mednarodnem pravu tudi izvajanje nadzora nad mejami, so ost kritike nad nekontroliranimi prehodi zaradi političnih motivov večinoma usmerili zgolj v Sirijo in Iran.