Konsenzualnost za vsako ceno prav gotovo ni dobra, graditev konsenza pa je posebna umetnost. Brez gospodarskega zagona ne bomo izšli iz krize, že letos pa smo dobili nabor konkretnih predlogov, opozicijskih, tistih, ki jih je dala gospodarska zbornica, in tistih, ki prihajajo od drugod. Prav bi bilo, da jih vlada pogleda in vidi, kaj od tega je mogoče vgraditi v vladno politiko. Ne verjamem pa, da je možen generalni politični konsenz. Treba je namreč vedeti, da kriza zaostruje politična nasprotja, to vidimo povsod po svetu. Če vzamemo za primerjavo ZDA, kjer imajo 200 let demokracije in izkušnje s sodelovanjem dveh strank, se jasno vidi, da njuno sodelovanje v kriznih časih ne deluje. Vlada je za fiskalne stimulacije morala investirati veliko javnega denarja, večina ekonomistov se je s tem strinjala, potrebnega političnega konsenza v ZDA pa ni bilo. Ne želim pretiravati s primerjavami, ampak hočem opozoriti, da so krizni časi tudi časi političnih delitev in zaostrovanj. Ravno zato je umetnost graditve konsenza nekaj, čemur se je treba posvetiti posebej ustvarjalno. V začetku decembra sem bil na slovenskem gospodarskem vrhu, tam sta bila tudi predsednik vlade in predsednik vodilne opozicijske stranke, in videl sem, da je bilo v tisti razpravi nekaj konvergence. Ena razprava, en pogovor, pa seveda ne zadoščata. Začeti bi bilo treba s konsenzom o manjšem številu konkretnih ukrepov.