Kot je znano, so bile pred osamosvojitveno vojno precej odmevne pobude za demilitarizacijo Slovenije, v zadnjem času pa je nekatera tovrstna (resda mnogo tišja) razmišljanja zopet mogoče slišati. Kot pravi predstojnik obramboslovnega raziskovalnega centra, mora država, če hoče biti suverena in kolikor toliko verodostojna partnerica v mednarodni politiki, zagotoviti svojo notranjo stabilnost in prispevati k mednarodni varnosti. Država teoretično lahko reče, da ne bo imela vojske in bo zagotavljala svoj notranji red in mir brez vojske. Zunanji - obrambni vidik varnosti neke države pa ne more biti prepuščen naključju. Ta država ima torej le še eno možnost, in sicer da se poveže z močnejšo državo in se pogodbeno ali kako drugače dogovori, da ji bo ta močnejša država zagotavljala varnost. Islandiji tako na primer obrambni vidik varnosti zagotavlja zveza Nato, pa tudi ZDA. "Menim, da je bilo to vprašanje v Sloveniji razčiščeno leta 1989 oziroma 1990 in da je prišlo do političnega konsenza, da Slovenija oblikuje svoje oborožene sile. Državi, ki ima tradicijo, ki leži na občutljivem območju, kjer je lahko ogrožena, ne bo prišlo niti na misel, da bi se odrekla nekim instrumentom zagotavljanja svoje obrambe." Kot primer tovrstne napačne odločitve s težkimi posledicami Anton Grizold navaja zgrešeno odločitev političnega vodstva BiH.