Potem ko je Babica izbruhnila zamero, ki je dosegla svoje meje ob skrivnem norčevanju okrog njenega Luisa, sta v preobčutljivem ozračju, ki je bilo kar vsakdanja pohišna meglica, postala skrajno odmevna vsak smešen pa celo izjemen gib ali beseda; tako se je za José Eugenia že usvojena presenetljivost Babičinih besed sprevrgla v enoličnost, ki ga je skoraj vsakdanje obdala sredi popoldneva. Prav ta preobčutljivost družine je vrinila medenj in stvari ali okoliščine razdalje, ki jih je bilo težko zapolniti, celo z nepresojnimi območji, ki jih tu in tam razpira vid. Če je kdo zavrtel vrtavko, recimo, ali pa stekel za sladoledarjem – točki črte v gibanju, ki je on ni mogel ugotoviti, sprevrženi v hladen, ravnodušen blodnjak, kamor on ni imel vstopa. Sedel je na prag domačih vrat. Brezpredmetno je kar obsedel v tem položaju, ki je z dolgočasjem meglil okoliška vrata. Nenadoma je videl stopiti skozi vrata, ki so ustrezala sosednjemu prvemu nadstropju, mladca njegove starosti, zelo neprisiljenega, kreolsko antilopskih gležnjev, ki ga mimo grede ni ne pogledal ne pozdravil, kot bi ne imel nič opraviti z njegovim predvečernim dolgočasjem, niti z njegovo slepoto za mimobežne, takoj odtegnjene točke, kresnice, ukresane iz stoletnih kosti četrti. Čeprav je šele nekaj dni prej prišel iz Jacksonvilla, je hodil s spokojno oblastnostjo človeka, ki gospoduje neki zemlji, nekemu zraku, kot bi mu bila navržena ali podarjena; obnašal se je, kot bi ga bilo neko starodavno božanstvo poslalo v tisto četrt, in bi prepoznaval položaje in predmete po nekakšnem starodavnem in hkrati erotičnem spominu, ki ga je hipoma sprijaznil z okoljem. Bil je Alberto, ki smo ga že srečali na njegovih potih po Jacksonvillu, skupaj s političnimi izseljenci, prvorojenec svojega doma, odkar je umrl njegov brat Andresito, mili violinist s tragične tombole. Prišel je do trafike na vogalu, in zdaj, ko smo ga spet dohiteli, je ovit v dim, podoben skafandru, križpotju. Z glavo razpleše dim, kot bi se otresel valovja, ki ga zaznava le pokopani spomin. Pokaže ponos, je pa še vedno ravnodušen do možnosti, da bi stopil v stožec tujega vida, v to prvo srečanje z lastnim dimom. Po vrnitvi iz Jacksonvilla mu vsaka cigareta posebej dokazuje, da se je že vrnil iz vrtoglavosti, da že trdno stoji na svojih gležnjih prešerne lovine. Kaj neki lahko počne na tem vogalu? Kako ga ne bi razžalili s pripisano namembnostjo, vzročno verižico, ki jo prezira? Hoče užiti gosto senco na vogalu ulic San Nicolás in Lagunas? To je senčen vogal za dobrega meniha, kot se je s podaljšano nasladnostjo reklo v Havani, ki je pomerjala novo stoletje. Udobno zavaljena senca menihov je, zaradi katere so, kot v Villiersovi zgodbi, peklenščki radi spali v senci zvonikov. V najizbornejši senci. Marina in Luisa, japonska papagajčka po svojih sprepletih zelene, zelenih pičic sredi širjav rožne kreme ali medlootožne modrine morja mivkastih globin. Namenoma verjameta, da se proste, okleščene črte večera stekajo k njima po neki vrinjeni volji, ki jima nepravično znaša poglede, pozdrave, drobce slovesne obrednosti, in ko se podari, ju prisili, da ji padeta v naročje kot cvetice kakega antilskega Reynoldsa. Hočeta, da bi Alberto postal na vogalu, prevzet od lastne medleče polti ananasovega karamela, ampak on čuti le v oči bijočo spotiko svoje ravnodušnosti in izborno pripadnost svojega dima. Mislita, da se bosta polastili spokojnega blodnjaka njegovega vida, ga dvignili in razpletli z igro nesramnih rozet in robato z balkona zagnanih vib. Nastavljata kose lesa, lepenke za trk spogleda. Iz suše zadimljene brezbrižnosti hočeta izsiliti penasto, grdo nečimrnost. Potem očim improvizira jopič z debelimi rešetkami, sienastimi kot konjsko stegno. Žuga s pestjo, zmajuje glavo ob senekovskih izrekih iz kakega španskega stranišča, visoko zavihti posodo z malangovim listjem, ki ga oplazi po licih, ali dobi nov zagon od zarjavelih balkonskih vib. Pohlinijo majčkeno ogorčenje, lažnivo jih veže burka: ogenj v strehi ob sprenevedanju, da jih gleda Alberto Olaya. Dim mu je obrisal telo kot oklep, ki s svojimi izpiljenimi kovinami oklepa zamrzlo morsko meglo. Pa tudi očim in obe kremi, rožna in turško modra, že skrepenevajo v svojih spreletavih krogih. Že sta smešni vodomarki v svojih nietzschejevsko alkionskih dneh. Alberto Olaya v svoji megli naveličanega dima opisuje obtežilnike, vlažnost sence, pozlatni prah, ki pada z izveskov. Pozapro vsa balkonska vrata, pa tudi kanarček prosi, naj ga ne prepustijo prvemu hladu noči. Njegova živčna brezbrižnost je razkrinkala burko njih, ki hočejo, da bi bili njegovi čuti odkriti. Odziv bi bil ugotovitev hipne ubranosti vesoljnih čutov. Olaya pa je preveč lebdel, preveč je slonel na tistih hlapih predvečerne gostote, krogovito zapletene same vase, kot piton tetoviranih luskin, čigar talmudski sen je pretrgala vsaka monogramirana puščica, vsak jurjast angeljc, ki mu je hotel zadrgniti obroč, ne da bi znal sprožiti njegove sile za prenos v preobražujočo peč. Takt njegovih korakov je bil domov grede širnejši in počasnejši, spet je prišel mimo praga, kjer je še vedno sedel José Eugenio, kot prejšnjič ga ni pogledal, je pa pripoznal navzočo bližino z besedami, ki jih je odvrnil, ko je stopil iz predvečernih izparin in hlapov burlesknega brloga z očimom, ki hoče s hlinjenim ogorčenjem, da bi njegovi lažihčeri navznoter tiholazno premerili neobstoječi lokostrelci uklonjenih stolpov. Bilo je, kot da ga je Albertov glas pozdravil, ne da bi ga pogledal; in ko se je začel vzpenjati po domačih stopnicah, že je po njem poplesaval fosfor mišične energije, je rekel: "Moti me, če pogledam gor, pa mi dve nogi prekrižata pot." José Eugenio je ujel odrezavost stavka, ampak Alberto Olaya je bil že čez domači prag, zlogi so ostali za njim, brez telesa, drugo je moralo ponje.