Val primorskega eksodusa je pljusknil v Južno Ameriko, kamor je odšlo več kot 30.000 Primorcev in v Kraljevino Jugoslavijo, ki je takrat sprejela 70.000 prebivalcev Julijske krajine, v Francijo, Belgijo in druge zahodnoevropske države pa je odšlo več kot 5000 Primorcev. "Ob propadu Jugoslavije in osamosvojitvi je bilo pri nas nekaj poskusov, da bi tem prisilnim izseljencem in njihovim potomcem z zakonom zagotovili možnost, da se lahko vrnejo in pridobijo slovensko državljanstvo. Z razveljavitvijo 13. a člena, ni bila dana nobena pobuda, niti v parlamentu, niti v vladi, da bi zakonsko rešili položaj teh ljudi, ki so se znašli v balkanskem peklu. Slovenska politika se je osredotočila predvsem na Argentino in na politične izseljence, ki so odšli v svet po letu 1945, krivice in probleme, ki jih je povzročil fašizem na Primorskem, pa je potisnila v pozabo," je povedal predsednik Foruma za Goriško, Rudi Šimac. Po besedah Rudija Šimaca smo podeljevali državljanstva Bosancem, Hrvatom, Makedoncem in Srbom, ki so pri nas prebivali zakonsko zahtevani čas, svoje ljudi pa prepustili na milost in nemilost usodi. Vlada bi morala po njegovem mnenju razseljenim Primorcem, ki v nemogočih razmerah bijejo boj za svoj obstanek po vsem Balkanu, posvetiti vso zakonsko skrb in potrebno materialno pomoč. (jal)