Cohen to tezo podkrepi s številnimi dokaj prepričljivimi podatki: realni bruto družbeni prihodek Indije je leta 1998 znašal 420 milijard dolarjev (sedmi največji na svetu), po kupni moči prebivalstva pa je indijsko gospodarstvo celo peto največje na svetu. Indijci po pravici slovijo kot vodilni na področju sodobnih tehnologij (kar 40 odstotkov visokotehnoloških podjetij v kalifornijski Silicijevi dolini je v lasti etničnih Indijcev), v zadnjih nekaj letih pa je vlada premiera Atala Beharija Vadžpajija velikanski indijski trg bolj odprla tujemu blagu, storitvam in vlaganjem. Začela se je tudi privatizacija nekdaj nedotakljivih državnih podjetij. Vojaška moč te države velikanke je impresivna: Indija je od maja 1998 tudi uradno jedrska sila, njena redna vojska, ki je razmeroma dobro oborožena in izurjena, šteje 1,1 milijona mož, indijski balistični izstrelki pa lahko dosežejo kateri koli cilj v Aziji. Glede na dejstvo, da je podcelina domovina treh pomembnih verstev (hinduizma, budizma in sikhovstva), je jasno, da je civilizacijsko-kulturni vpliv Indije na bližnjo in daljno okolico velikanski; konec koncev se tudi večina novodobnih duhovnih gibanj na Zahodu napaja iz indijske spiritualne tradicije (Hare Krišna, denimo). Avtor izjemno natančno in poglobljeno obravnava elemente nacionalne moči Indije (prebivalstvo, gospodarstvo, politična ureditev, vojska itn.), precej pozornosti pa posveča tudi zgodovinski genezi sedanjega mednarodnega položaja ter zunanje in varnostne politike, ki jo izvaja uradni New Delhi. Kot poudarja Cohen, so vsi voditelji sodobne Indije - ta je nastala po delitvi britanskega Indijskega imperija na muslimanski Pakistan (ta je do leta 1971 obsegal tudi zdajšnji Bangladeš) in pretežno hindujsko, a uradno laično Indijsko zvezo poleti 1947 - na čelu z Mahatmo Gandhijem in Džavaharlalom Nehrujem trdno verjeli, da njihova domovina ni le navadna velika država, temveč predvsem sijajna in prastara civilizacija z univerzalnim poslanstvom. Ena od manj prijetnih posledic tega globoko zakoreninjenega prepričanja je po avtorjevem mnenju tudi nagnjenost delhijskih politikov in diplomatov k moraliziranju in podučevanju tujih sogovornikov; to gre menda močno na živce zlasti pragmatičnim Američanom. Poleg gandijevsko-nehrujevske usmeritve - to bi lahko označili kot idealistično - obstaja v indijski zunanjepolitični tradiciji še realistična šola: njene korenine segajo v 4. stoletje pred našim štetjem, ko je v obdobju budističnega cesarstva Maurjanov nastalo analitično izjemno poglobljeno delo o umetnosti državništva - Arthašastra. Obsežen tekst, ki ga je mogoče primerjati s Tukididovimi Peloponeškimi vojnami in Sun Cujevim priročnikom za vladarje in vojskovodje Umetnost vojne, je napisal hindujski filozof Kautilja, ki se je preživljal kot politični svetovalec kralja Čandragupte. Temeljna predpostavka njegove politične filozofije je, da je človek pokvarjeno in sebično bitje, pameten kralj pa, tako Kautilja, vešče izkorišča napake in pomanjkljivosti svojih sovražnikov. Kautilja vladarjem priporoča, naj na sovražno ozemlje pošiljajo vohune, v skladu s formulo sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj pa smejo sklepati nenačelne koalicije. Avtor Arthašastre je bil tudi neskrupulozen zagovornik političnih atentatov in državnega terorizma. Omenjena skrajno realistična šola mednarodnih odnosov ima številne privržence predvsem v vrstah hindujskih nacionalistov: ti so prepričani, da je južna Azija zaokrožena zemljepisna, zgodovinska in civilizacijska enota, ki jo determinira njena brahmansko-hindujska dediščina. Hindujski desnici, ki je od leta 1997 na oblasti, se zato zdi samoumevno, da Indiji pripada vloga hegemonske države ne le v južni Aziji, temveč na vsem obsežnem območju Indijskega oceana. Če druge manjše in šibkejše države v južnoazijski regiji (Bangladeš, Butan, Nepal in Šrilanka) - resda s stisnjenimi zobmi, a vendarle - sprejemajo prevlado indijskega slona, pa to ne velja za Pakistan. Kot pravilno ugotavlja Cohen, indijsko-pakistanski antagonizem izvira iz prastarega sovraštva med muslimanskimi osvajalci in podjarmljeno hindujsko večino. Kljub neštetim negativnim predsodkom, ki zastrupljajo odnose med Islamabadom in New Delhijem, pa bi bilo odnose med državama po Cohenovih besedah mogoče normalizirati, če jih ne bi obremenjeval ozemeljski spor zaradi Kašmirja. Avtor je glede možnosti za trajno rešitev kašmirskega vprašanja zelo pesimističen, kajti ta himalajska pokrajina, ki je poseljena pretežno z muslimani, tiči v jedru nacionalne identitete obeh sprtih držav: če bi namreč Pakistanci privolili, da večina Kašmirja tudi mednarodnopravno ostane del Indije, bi se s tem de facto odrekli izvorne ideje Pakistana kot domovine vseh Alahovih častilcev na indijski podcelini. Če pa bi se Indijci odrekli temu večinsko muslimanskemu območju, bi tako priznali, da je Indija kljub deklarirani sekularnosti in verski strpnosti v bistvu država hindujcev.