In je šla. V beograjsko rezidenco na Užički 15. A partijcem kljub temu ni dala miru. Stalno jih je gnjavila, nesrečna, ker ni imela formalne moči, nezadovoljna z rezidenco, grozila je z dokumenti, ki bi Titu lahko škodili. Simčič pravi: »V rokah naj bi imela dokumente, ki naj bi Tita v javnosti težko kompromitirali zaradi njegove nedosledne drže do Hrvatov v času hrvaške pomladi. Maserki, sestri Grbić, sta prihajali iz Hrvaške in Jovanka je bila prepričana, da ju je hrvaško vodstvo poslalo z neko posebno, nič kaj pošteno nalogo. Tudi kuharico Albino iz Opatije, ki je kuhala za Tita na Brionih, naj bi mu hrvaško vodstvo podtaknilo z nečednim namenom.« In čeprav pisatelj hkrati trdi, da je bil »Tito Jovanki vdan in ni skrival, da jo pogreša«, se je Užičke 15 izogibal kot hudič križa. Čez tri leta je denimo namesto Jovanke, ki naj bi z njim potovala na Kitajsko in je svojo udeležbo pogojevala z odpustom zloglasnih maserk, s seboj vzel, uganili ste, maserko! Kakopak užaljena soproga vrnitve velikega poglavarja ni pričakala na beograjskem letališču in tuji mediji so se na veliko razpisali o njunem zakonu. Doma se je o tem ugibalo le potihoma. Govorice pa so Jovanki hitro prilepile pripravo puča, prosovjetsko usmerjenost, pripravo političnega atentata na maršala in državni udar s partizanskimi generali iz njene rojstne Like. Simčič je prepričan, da gre le za zlobna natolcevanja, četudi pravi, da je Jovanka nekoč le potegnila pištolo nad Tita.