Seveda panksi iz Molotova niso izumili tople vode, skvotiranje je v Evropi, kakor se je duhovito izrazil Matjaž Hanžek, normalna nenormalnost. Skvoti so se začeli pojavljati v začetku sedemdesetih let, v nekaterih oblikah pa še nekaj desetletij prej. Skvotiranje je bilo politično dejanje, način življenja, anarhistični projekt, socialni eksperiment, družbena utopija, mehanizem za socializacijo, avtonomija bivanja, bilo je umetnost, kultura, zabava, bilo je preživetje, pohajkovanje, poskus spremembe družbenih razmer, domena levičarskih gibanj, bilo je državljanska nepokorščina, aktiven napad na državo, lastnino, policijo, vojsko, kriminal, skvotiranje je bilo hkrati subkultura in kontrakultura, politika in kontrapolitika, mainstream in marginalizem. Okoli leta 1980 je bilo v Amsterdamu približno 20.000 skvoterjev, v Zahodnem Berlinu prav tako, v Kobenhavnu je rasla Christiania, sicer delno tudi hipijska komuna, kjer so prebivalci zavzeli stare stavbe, zraven pa postavil še veliko novih, enako je bilo v Londonu, Švici, skoraj vseh večjih mestih Zahodne Evrope. Pojav skvoterjev je bil posledica več dejavnikov in le na prvi pogled samo zgrešene stanovanjske politike, zasedbe praznih ali rušenju namenjenih stavb so bile nekaj čisto vsakdanjega, tako predvidljivega, da se niti niso prebile na prve strani nacionalnih časnikov. V večjih urbanih središčih so obstajale hiše, včasih pa cele četrti, ki so bile zaradi načrtovanih metrojev ali cest ali pa zaradi denarja željnih lastnikov, ki so stavbe raje puščali prazne, kot da bi jih oddajali za (pre)nizke najemnine, preprosto zapuščene, zanemarjene, osamljene in tihe. In skvoterji so jih zavzeli, se vanje preselili, jim dali novo življenje, njihova dejanja pa so državo zadela popolnoma nepripravljeno, še posebno tedaj, ko se je skvotiranje začelo pojavljati redno, v valovih in skorajda vsak dan. Skvoterji niso le zasedli tuje lastnine, ampak so zanikali temeljna pravila zahodne družbe. Niso priznavali zakonov, niso priznavali policije, dejavno so se uprli pravni regulaciji in pričakovano postali državni sovražniki, ne neznani in nenevarni, ampak izraziti in grozeči. Zahodne države, takrat dodobra preplašene zaradi sicer ugašajočega urbanega terorizma skrajnih levičarjev, se niso znale odzvati drugače kot s silo. Policija je skvoterje sprva neusmiljeno preganjala, vendar nasilje gibanja ni zatrlo. Ravno nasprotno, skvoterji so se naučil postavljati barikade, osnovnih pravnih zvijač, pa tudi javnost je zaradi nepotrebnega nasilja policije ponekod stopila na njihovo stran. Konfrontacija je bila najhujša v skvoterski Meki, v nizozemskem Amsterdamu. Tam je marca 1980 mestna uprava, dodobra razburjena zaradi skvoterskih spopadov, na pomoč poklicala vojsko, in ta je na ulice poslala celo tanke. Pravih spopadov in streljanja kljub grožnjam tistega dne sicer ni bilo, vendar so se nemiri nadaljevali še nekaj let, povzročili nekajdnevne izredne razmere, vanje pa so s vmešale specialne policijske enote in tudi skrajne skupine, ki naj bi bile v imenu skvoterjev podstavljale bombe in pripravljale politične atentate. Nasilja je bilo konec šele takrat, ko se je nizozemska vlada odločila za drugačno taktiko. Nehala je favorizirati lastniško strahovlado, odzvala se je pragmatično, spremenila zakone in legalizirala nekatere skvote. Podobno je bilo v Nemčiji, kjer je bila večina skvotov bistveno bolj politična kot na Nizozemskem, spopadi s policijo so bili najhujši v Berlinu, terjali pa so tudi nekaj žrtev. Neposreden spopad z državo je bil torej pričakovan, skvoterji niso samo zanikali državnih institucij, ampak so ponujali tudi drugačno, za marsikoga boljšo obliko življenja. In šele takrat, ko jim je država priznala neko stopnjo legitimnosti, se je nasilje umaknilo ali pa se vsaj skrilo za navadnimi policijskimi racijami in iskanjem nekaj piškavih gramov marihuane.