katerih se je oblikovala velikosrbska politika na Balkanu. Tisti, ki analizirajo njeno priznanje, si niso edini, kaj jo je napeljalo k njemu. Nemalo jih meni, da se je zanj odločila zato, da bi si zagotovila nižjo kazen. Drugi vidijo vzrok zanj v njeni vernosti. Ker nobena avtentična religija ne dovoljuje zločina, naj bi se v njej nekaj prelomilo, in to jo je privedlo do kesanja. Znano je, da so se nekateri veliki zločinci na koncu soočili s svojo vestjo in pred smrtjo prosili za odpuščanje. Po tej tezi Plavšićeva naj ne bi pristala na priznanje, ker bi računala na nižjo kazen, kajti jasno je bilo, da bo za tisto, kar prizna, obsojena. In še na nekaj velja opozoriti: Plavšićeva ni oseba, ki bi obvladala politične veščine, ampak se je v svoji sedemnajstletni politični karieri na politične procese odzivala instiktivno. Tudi njen prostovoljni odhod v Haag in priznanje sta prej instiktivno dejanje kot pa odraz politične spretnosti in premisleka. Instinkt je pri Biljani Plavšić zmeraj premagal politično presojo. Nekdanja profesorica biologije je lahko le opiraje se na svojo stroko trdila, da je etnično čiščenje povsem naraven pojav in skladno z naravnimi zakoni preživetja. S svojimi izjavami, da, denimo, ni tako strašno, če